Category: Popotovanja / Travelling

Okoli in okoli…

June 21, 2011

Takoj po prvomajskih praznikih sem “moral” vzeti dopust (najdražja ukazala :)), napokala sva se v avto in potem gas proti Nemčiji… Vmes je celo slabo uro ona vozila, tako da sem lahko “malo” počil 🙂 Kilometre sva kar pridno puščala za seboj… in iz avtoceste zavila na magistralo, pa sva prišla v eno vasico, kjer sem že misli, da se tod avtomobili ne vozijo, ko je bilo vse tako lepo tlakovano, pa čisto – kot iz škatlice. No, kasneje sva izvedela, da so te vasice okrog vse poštimane kot se šika… V glavnem pa so tukaj sami vinarji, saj je ta del Nemčije “zehr” vinoroden 😀 Aja… dospela sva v Hainfeld k Vinkotu in njegovi familiji (Claudia, Gregor, Urška inu najmlajši Janez).

Glavni trg
February 12, 2011

No, če je Egiptovski predsednik Mubarak končno odstopil, si lahko tudi sam vzamem čas in nadaljujem s potopisom – fotopisom lanskega potepanja po Egiptu 🙂 Zbudila sva se v prekrasno a že vroče jutro v Luxorju in odšla v jedilnico – sicer nisva vedela, ali nama pripada fruštek ob najemu sobe, a sva se vseeno kar prištulila notri, si naložila krožnike s tisto bore malo izbire – krompir še od včeraj, zelenjave sploh ni bilo, brozga, ki naj bi bila nadomestek kave pa je bolj stežka stekla po grlu 😀

No in ko nama pri izhodu ni nič težil, potem sva verjetno imela nočitev z zajtrkom 🙂 Potem pa na streho do bazenčka, kjer sva se že v jutranjih urah osvežila in potem sva še malo spremljala dogajanje spodaj na ulici, tokrat iz malo višje perspektive. Ogovarjanje turistov na vsakem koraku, zanimivo polivanje ulic da se ne praši, lokalni promet – kar je vedno zanimivo 🙂 in pa seveda razgled.

"Carriage, carriage.." se derejo in vozijo ob tebi
December 9, 2010

Kje sem ostal?! Blegoš, jama… ne, letošnjega dopusta še nisem spisal do konca… Egipt – doživetje brez primere. Zadnji dan v puščavi in pot proti Luxorju. Glede na to, da smo prejšnje dni z avtomobilom naredili cca. 300km na dan, je bila tista pot do Luxorja cca. 200 km luksuzno kratka 🙂

Sipine na cesti - nič neobičajnega
November 5, 2010

Prebujanje (pre)zgodaj. Brina me je že klicala: “Simon, Simon…. Boš slikal sončni vzhod?” Uf, sem bil še preveč zaliman, pa me sončni vzhod ni prav nič mikal – žal. Jaz sem še za pol urice potegnil v topli spalki, medtem ko je Brina že škljocala okoli,… Kaj hočemo, ko se človek enkrat navduši nad fotografijo… 🙂 Malo kasneje se tudi sam spravim iz spalke, pograbim sekret papir, ki je bil že naštiman na mizici in hitro… kam? Hjaaa, ko bi takrat to vedel?! Puščava ogromna, vsenaokoli polno peska, ravno tam kjer sem jaz iskal, da bi skopal jamico za… – ne bom nadaljeval stavka… – je bilo peska za kakšen prst, spodaj pa že skala. No, pri avtu ga je bilo dovolj a… saj veste. Za prvo skalo nič sreče, drugo… uuu, že z muko proti tretji in – hvala njemu – dovolj peska za luknjico – inu k sreči sem imel še dovolj časa da sem jo izkopal 🙂 Po jutranjih mučnih trenutkih pa je potem spet zapel fotoaparat in medtem ko sta vodič Alberto in šofer pospravljala “kamp” malo slikal okoli. 

Jutro pred našo spalnico

 

November 1, 2010

Pa je napočil dan, ko sva zjutraj morala zapustiti Kairo in se odpraviti naprej – po puščavi. Brina je že pred odhodom v Egipt prešnofala celoten www in našla agencijo, ki je popolnoma ustrezala najinim “zahtevam” – predvsem da naju pustijo v Luxorju in se ne vračamo v Kairo in cena… jap, takile izleti niso najbolj ugodni, tudi najin ni bil ampak vseeno vsaj enkrat cenejši kot najdražji 😀

Zjutraj sta naju pred hostlom pobrala najin vodič Alberto inu šofer, ki angleško ni znal, tako da niti imena ne vem… pa saj niti ni važno… torej spokala sva se v kombi k popolnim neznancem z vso najino šaro in via proti puščavi. Pismo – pa ni bilo treba tako zelo daleč iz Kaira, ko ni bilo naokrog nas ničesar več kot samo – pesek. 🙂 Dobri dve uri in pol strmenja skozi okno v prazno, ko se ustavimo na počivališču in the middle of nowhere. Alberto da komando, da nadaljujemo pot čez 20 minut in s šoferdžijo izgineta notri na malico. Jaz kot strastni kadilec sem itaq že vlekel tisto palčko za raka futrat… Brina obišče tojlet, kasneje ji sledim tudi sam in k sreči mi je razložila, da je levi WC moški – po slikici ne bi nikoli ugotovil, ker sta imeli obe slikici na vratih kiklce… Ampak sem hitro opravil malo potrebo, ker sem jo lahko bolj od daleč 🙂 Velika bi me verjetno minila ob pogledu na… (da ne bom prestrog) nečistočo

Počivališče in the middle of nowhere
October 23, 2010

Pa je prišel na vrsto tudi zadnji dan v Kairu… Zjutraj sva se zbudila in se odpravila proti kairskemu muzeju – ampak samo pred stavbo. Bil je petek – in petek tam doli je kot pri nas nedelja. Že takoj me je presenetil izgled ulice na kateri sva imela hostel – praznoooo?! Nikjer nobenih stolov, nikjer nihče ne sedi, nihče te ne cuka za rokav in pravi: “Coffee?” 🙂

Prazna ulica
October 17, 2010

Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀

Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.

Prodaja nekakšne zelenjave
October 7, 2010

Po nekajdnevnem zatišju na temle blogu pa potujemo naprej 🙂 Kaj hočemo, po dopustu je treba na šiht, pa še študij se je spet začel, ampak toliko časa bom pa že našel, da tale blog slučajno ne zaspi 😀
5 dan najinega popotovanja… plan… takoj zjutraj na Kairsko “čitadelo” – eden največjih svetovnih spomenikov v spomin na srednjeveške vojne čase. Takoj zjutraj hop v taxi… čez nekaj časa on ustavi pri robu in pravi – to je to… Sva se še nekaj časa pregovarjala, ker naju je hotel pustiti sredi mesta in the middle of nowhere ampak sva videla, da njegov english ni ravno zehr gut, pa sva se spokala ven in že mahala naslednjim taksistom 🙂 Končno celo eden, ki je vedel kam naju mora zapeljati – in sva se mu pustila!
Če od daleč sva videla, da gremo pravilno, saj se veličastna mošeja Mohameda Alija vidi iz skoraj vsepovsod! Taksi naju izpljune in potem po rahlem klančku navzgor do varnostne kontrole – in to resne. Malo pred nama so en par zavrnili, midva pa sva samo čudno gledala zakaj. Prebrskajo nama oba nahrbtnika in lahko nadaljujeva… OK. Nabaviva karti in naprej. Waaaa… tale mošeja je res veličastna.

Prvi bližnji pogled na mošejo Mohamed Ali
October 2, 2010

Očitno mi bo tale bolniška kar koristila, drugače verjetno ne bi zmogel spisati vsak dan enega prispevka… za več pa že sedaj zmanjkuje časa… Ko pa je toliko zanimivega na TV – sploh iz krajev, kjer sva se z Brino ravno potepala, npr. bitka pri El Alameinu, kjer je sodeloval znameniti Rommel – Desert fox… ah, bom še zablodil z zapisom, če bo šlo tako naprej 😀

V glavnem prejšnjo noč sva prišla nazaj v hostel okrog 2:00 zjutraj, vendar sva bila ob 8-ih vseeno že pokonci in ready za naslednje dogodivščine v tem ogromnem mestu – Kairu (če se slučajno kdo vmes vklopi v potopis :-D, ostali že itaq veste o čem pišem) Oprtava najine vsakdanje nahrbtničke in po stopnicah dol na ulico… Valda naju takoj zasujejo: “Welcome my friend! Coffee, shisha…?!” “No, thank you!” odvrnem in nekaj dni kasneje celo slišim “Just hello, no coffee!” 😀 Aha, spet nazaj v tisti dan… se sprehodiva do trgovinice na ulici po par litrov vode in se začneva ozirati po taksijih. Uf, ustavi jih cel kup, a kaj ko so vsi napačni… Ni noben bel z kockicami – tisti imajo taksimeter in je precej bolj ugoden, kot če se barantaš. Turista itaq noben ne bo peljal po egipčanski ceni 🙂 Končno naletiva tudi na pravega, prisedeva in smer “Pyramids.” Cca. pol urce kasneje se že izmikamo mladcem, ki kar na cesti stojijo in pobirajo “parkirnino” – taksist se jim spretno izogne in še dobro da nismo koga povozili, ko so tako vsiljivi – cena 25 LE (dobri 3€) in že sva pred bajtico kjer kasirajo…

Ticket office, v ozadju pa že piramide...
September 30, 2010

Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂