Janičja jama

Spet ena nedeljskih akcij. Odločitev zakaj prav nedelja, pa tako kot prejšnjič – zaradi vremena. Zbor na ferajnu – društvu ob 7:30… Midva z Brino sva malček zamudila, a so bili Marko, Andreja, Urša,Tomaž in Nace še vedno tam in pripravljali opremo. Nekaj vrvi, vponke, malo železja – in vseh nas pet se potem nabašemo v dva avtomobila in zvizzz naprej proti Krasu. Seveda obvezen postanek na Ravbarkomandi na – za vsakega svojem razvajanju. In zanimivo, da imajo zunaj pred kafičem kar nekaj miz, nekatere za kadilce in nekatere za nekadilce… Kadilci smo bili “ponesreči” za nekadilsko mizo… a ni bilo nobenih komentarjev 🙂
Po jutranjem razvajanju pa naprej proti cilju. Izvoz Kozina in naprej proti Markovščini. Se peljemo mimo dveh kolovozov… ja en od teh je pravi. Malo naprej obrnemo in nazaj. Mi zavijemo na prvi kolovoz, ki pa se nekje sredi travnika kar konča… Tomaž pa je pametno zapeljal na drugi kolovoz in se pripreljal do “parkinga” oziroma izhodišča za jamo.

Med preoblačenjem kot vedno obilo zabave, opazk in zajeb…ije. Opazili pa smo tudi opazovalce pri avtomobilih – očitno imajo tudi žuželke svoje vohune 🙂

No, po preoblačenju in ko nam je postalo vroče pa po kolovozu proti jami. Sonce je že ob 9h kar močno pripekalo, sploh pa nam je bilo vroče zaradi podkombinezonov, kombinezonov in vse tiste opreme… A mi se ne damo 🙂

Sicer smo kasneje “pogruntali”, da bi se poti skozi goščavje izognili… a jamarji gremo skoraj vedno po težji poti – večinoma nehote, a kaj hočemo, tako pač je.

Tomaž prične z opremljanjem jame, ostali pa se kar martinčkamo v senčki (sonce je bilo prevroče). Postavi eno sidrišče, pa drugega,… tretjega in že je na dnu vhodnega brezna. Potem počasi sledimo vsi ostali v notranjost in v tisti prijetni kraški hlad.

Na dnu najprej obhodimo obod dvorane, da bi našli prehod naprej… a ga kar ni bilo. No, hitro smo ga potem odkrili prav tam, kjer je Tomaž sedel in se hladil – sicer je vanj pogledal, a je trdil, da se preveč zoži. Ja, včasih je treba bližje, da se vidi resnično stanje. Sem imel idejo o novi igri… pa ni bil nihče zainteresiran – in igra? Sam bi jo poimenoval: Podajanje z granato. Ja, na skali ravno pri prehodu naprej stoji ubojno sredstvo – ki v kraških in še katerih jamah ni prav nič presenetljivega.

V gosjem redu potem skozi ožinico (ja dva hkrati bi šla malček težje.

Ko smo se vsi zbrali pa naprej po podrtem terenu v globino. Pogledi so kot vedno šibali sem in tja in iskali nadaljevanje,… ampak tako ali tako ni zahtevno… smo samo sledili največjemu rovu do naslednje dvoranice. Pa potem smo se vzpeli po zelo obrabljeni vrvi nekam v kot,… pa potem ni bilo nekega smiselnega nadaljevanja in smo se sputili nazaj, ter potem nadaljevali po stranskem rovu do konca, kjer je bila najprej na vrsti okrepčilna malica – skoraj ta lepši del jamarstva 🙂

Po malici pa nazaj grede tako kot skoraj vedno fotosešn… stojalo, fotoaparat, nekaj bliskavic in sužnjev – sojamarjev, ki potrepežljivo mirno stojijo in pritiskajo prožilce – in potem še prenašajo moje godrnjanje – “Še enkrat”, “Tole naredi tako,…” – Vsaka jim čast! Sam bi verjetno kot “statist” že nekajkrat pop..dil.

Potem s Tomažem skočiva pogledat še lepo okrašen kapniški stranski rov, spet malček fotkava – kolikor sama le lahko, si ogledava malo jezerce in prideva do konca rova,… ja, kaj pa drugega, potem pa nazaj!

Tomaž doma nabavlja nove zavese, pa sva se malo razgledala za različnimi modeli… 🙂

Potem pa naprej proti izhodu… ustavili smo se še v “podrti” dvorani, ki je hkrati tudi najbolj “zakapana” oziroma okrašena s kapniki, stebri in še čim. Pa naj več povedo slikice…

Po kratkem fotosešnu pa naprej proti izhodu in potem, seveda, še ven, kamor nas je že iz dna brezna vodilo modro nebo.

In za zaključek… še en metuljček 🙂

Sami smo imeli zaključek v gostilnici Jakob v Gradišču. Pice so dobre, če bo kdo kdaj iskal “futr štant” tam okoli.

Celotna GALERIJA

© 2010, Simon. All rights reserved.