Ko da Tomaž idejo za hribe, bi lahko že vedel, da bo odhod zgoden. Isto kot na Mangart, odhod ob 2. uri. Vožnja do Tolmina mine hitro – “srečava” cel živalski vrt, ceste ponoči so res “žive”. Enkrat teka ježek, lisica, veverica in celo jazbec… Vse verjetno niso imele sreče in prišle na cilj… No, ni tole smisel mojega pisanja. Že avto je imel težave z vzponom skozi vas Vrsno in Krn do planine Kuhinja, kjer se nekajkrat cesta postavi zelo, zelo pokonci, eni pa to kar z biciklom obdelajo. No, na parkingu se preobujeva in si bi si… nataknil lučko na glavo, pa je ni bilo 🙁 Ja, tako je to – zvečer malemu prebereš pravljico z lučko na glavi in jo pospraviš na poličko z mislijo, da jo zjutraj vzameš,… ni šlo čisto tako. Pač je bilo treba potem štartati z eno lučko. Na planini nekaj svetiva amo, tamo in najdeva nadaljevanje poti. Sem in tja prestrašiva (ali ona naju) kakšno kravo, ki leno počiva (kaj bi drugega ob 4-ih zjutraj?!?). Kljub eni lučki sva bila kar uspešna pri iskanju markacij. Odpiranja in zapiranja vrat na pašnikih so si kar sledila, tako da kmalu nisem več vedel ali sem v ali zunaj pašnika! 😀 No, tudi svetloba se je počasi začela kazati nekje daleč za hribčki – in že sem moral fotkat, da fotlca ne bi čisto zastonj sabo nosil.
Še dobro da tale 6D nima vgrajenega fleša, drugače bi se še z njim igral in ziher “pokvaril” kakšno fotko.
Kmalu se je toliko posvetlilo, da sem vsaj videl kam stopam, brez da bi čakal Tomaža kdaj bo pogledal v mojo smer in si poskusil zapomniti tiste 3 korake in šel na pamet, kot je bilo v prvi uri pohoda.
Ko doseževa greben pa malo pavze, Tomaž celo Red Bull izvleče iz nahrbtnika, jaz dodam Frutabelo (samo 1) in sva imela cel žur piknik. Vrh v megli ali oblakih – nimam pojma kaj je bilo to, je pa verjetno razlika?
Potem pa juhu po levo-desno in desno-levo zvijajoči in vzpenjajoči se poti. Vrh se zdi blizu, koča tudi… potem pa na skali napis –> Koča 1:30h – cilj še daleč, a nama še kar gre – si pa velikokrat vzamem čas za fotkanje. Drugače se mi pač ne bi splačalo vlačiti sabo slabi dve kili foto opreme.
Malo pod zavetiščem končno izza hribov prisopiha sonček in osvetli tudi južno stran Krna. Prisopiham mimo zavetišča, pozdravim tistih par mandeljcev in hop na vrh… Želja – ujeti tiste meglice, ki se vijejo čez grebene na zgornji sliki v ozadju, a sem jih zamudil. Razočaran? Niti ne, pogled je bil vseeno fantastičen, čeprav se ni videlo tja do Benetk, kot je nakazovala smet na razgledni tabli na vrhu.
Na vrhu sendvič, malo popijem (da ne nosim toliko nazaj), predvsem pa razgledovanje v vse smeri in ugotavljanje kaj vse se vidi od tod – in kovanje ciljev za naprej.
Na poti navzdol tik pod vrhom se sprehodiva še skozi kaverno (katero se žal uporablja za odlaganje odpadkov).
Potem pa hajd v dolino – spet veliko fotkanja in verjetno stokrat: “Živjo”, “Dober dan” – ogromno jih je bilo, ki so si za nedeljski gorski cilj izbrali Krn.
Navzdol ovinki niti niso tako zoprni, sva pa izbrala “bližnjico”, ki se jo večina poslužuje tudi za navzgor, ker prihrani kar nekaj časa, predvsem pa ovinkov.
Dol grede sva imela tako ali tako preveč dela z razgledovanjem okoli, ker za navzgor zaradi teme nisva videla ničesar in je pot minila kot bi mignil. Nekaj fotk še s pozerskimi kravami, potem pa na prvi zaključek pri koči na planini Kuhinja in potem še v Cerknem (pozabil ime) na odlični polovički pizze.
© 2015, Simon. All rights reserved.
Najprej čestitke za slike. Lepota Slovenije res preseneča 🙂
Sicer pa, če sta bila v Cerknem tam, kot smo bili zadnjič, je to Gostilna Pr’ Štruklu 🙂
Sva bila tam ja. Sem med pisanjem računal da boš pomagala z imenom gostilne 🙂