Vikend paket v Julijcih

Petek po službi (14 dni nazaj), doma napokam nahrbtnik, vržem na vago (nikoli več) in grem še po Anžeta – njegov nahrbtnik že ne gre več v Getzov gepek – pa sva šla z nabasanim avtom tja do doline Vrat. Stenar v oblakih, Triglava tudi ni bilo na spregled, ko sva že grizla proti bivaku IV na Rušju.

Edina živa duša, ki sva jo srečala na večerni poti

Edina živa duša, ki sva jo srečala na večerni poti

Nekaj kapelj dežja in cca. 2 uri kasneje sva bila žepri bivaku – ravno še v času, da nisva še potrebovala lučk za hojo. Presenetljivo sta bila v bivaku samo 2 – ki pa nista bila ravno navdušena nad najinim prihodom… Za lažjo noč spijeva še vsak svoj radler, vase vrževa sendvič in se zabubiva v spalni vreči na vrhu “pograda” 🙂 Okrog 23. ure pridejo še trije mandeljci do bivaka, ko spodnji že tuli, da je bivak poln – bi človeka najraje nesel ven in ga napodil v dolino. Se spomnim, ko nas je v tem bivaku spalo cca. 12 – brez težav. No ja,… noč je bila kratka, jutranji pogled skozi okno od daleč pa je deloval megleno,… Malo v skrbeh sem vstal in stopil skozi vrata ven in ves nasmejan ugotovil, da je bilo okno le rosno in o kakšni megli in/ali oblakih ni bilo sledu 😀

Jutro pred bivakom

Jutro pred bivakom

Sončni vzhod

Sončni vzhod

Sva jo kar hitro podurhala naprej, napovedan je lep in vroč dan, midva pa imava kar nekaj hoje do naslenjega prenočišča.

Pogled nazaj proti Stenarju in Triglavu v ozadju

Pogled nazaj proti Stenarju, Križu in Triglavu v ozadju

Pod vstopom v zahtevni del poti na Škrlatico se odločiva, da obeh nahrbtnikov in vse vode s seboj ne bova nosila. Za večjim balvanom odvečno kramo preloživa in se samo z najnujnejšim zakadiva v steno.

Vzpenjanje

Vzpenjanje

Zanimiv del poti

Zanimiv del poti – v ozadju Rdeča škrbina

Grebenski del

Grebenski del

Kaj pa vem, vzpon mine kot bi mignil,… na vrhu sva bila prva to jutro – za nama pa kar precej obiskovalcev, ki sva jih opazovala z višine.

Še čisto malo...

Še čisto malo…

Na vrhu seveda zaslužena pavza, malica, nikotin in razgledovanje 🙂

Pogled preko vrha proti očaku.

Pogled preko vrha proti očaku.

Vzhodna stran je ponujala zanimiv meglen pogled

Vzhodna stran je ponujala zanimiv meglen pogled

Pa naprej… najprej do nahrbtnika in potem s polno težo proti Rdeči škrbini.

Sestop iz Škrlatice

Sestop iz Škrlatice

Pogled iz Rdeče škrbine nazaj proti Škrlatici

Pogled iz Rdeče škrbine nazaj proti Škrlatici

Slediva možicem ob poti in ajn, cvaj, draj sva na vrhu Dolkove špice (2591m) – spet sama. Anže celo nekaj vpisuje v vpisno knjigo in po parih dneh izvem, da je egoistično vpisal le sebe 🙂

Stenar in Križ že pridobivata meglice, medtem ko je Triglav v ozadju še brez njih.

Stenar in Križ že pridobivata meglice, medtem ko je Triglav v ozadju še brez njih.

Sestop iz Dolkove špice po smotanem melišču, ki se kar vleče in vleče…

Melišče pod Dolkovo špico

Melišče pod Dolkovo špico

Ob poti opazujeva krokarja, ki ima piknik na eni od poginulih ovc pod potjo – vmes prav neprijetno zasmrdi, ko se vetril obrne proti nama. V daljavi opazujeva trop ovac, ki se hladijo ob zaplatah snega, ob poti pa čudovite rožice, ki najdejo način, da rastejo in cvetijo v tem skalovju.

Šopka

Šopka

Pogled nazaj proti Dolkovi špici

Pogled nazaj proti Dolkovi špici

Vroče je bilo, vroče… ampak bolj sva pila, manj teže sva nosila s seboj 🙂 Pot proti Križu se kar malo vleče, a ko si enkrat na grebenu veš, da si blizu 😀

Križ (in spet Triglav v ozadju :))

Križ, Stenar (in spet Triglav v ozadju :))

Na Križu komaj najdeva kotiček brez vetra in spet so na vrsti sendviči… 🙂 Še malo sestopa in bova pri Pogačnikovem domu na Kriških podih – in nekaj toplega za v želodček.

Sestop iz vrha

Sestop iz vrha

Pogled proti Zgornjem Kriškem jezeru - v daljavi Pogačnikov dom

Pogled proti Zgornjem Kriškem jezeru – v daljavi Pogačnikov dom

Pogačnikov dom že malo bližje, Pihavec nad njim

Pogačnikov dom že malo bližje, Pihavec nad njim

Srednje Kriško jezero pod Stenarjem

Srednje Kriško jezero pod Stenarjem

Pri koči takoj eno pivce in golaž s kruhovimi cmoki – odlično! No, potem sva ob čakanju na prenočišče (ni bilo rezervacije), spila še enega ali dva in se nastavljala sončnim žarkom in skrivala pred hladnim vetrom – pritoževala se nisva 🙂

Njami

Njami

Pavza

Pavza

Prav od koče sva lahko opazovala skupino kozorogov, a žal brez kapitalnih samcev… Prav zanimive živali, vsake toliko časa prifirbcajo čisto do koče.

Firbec

Firbec

Jutrišnji cilj...

Jutrišnji cilj…

Pihavec v večernih meglicah

Pihavec v večernih meglicah

Plac za spanje dobiva v zimski sobi in se že zgodaj zabubiva… do jutra 🙂 Sicer bi Anže še kar pritiskal dremež na telefonu, a pogled skozi okno spet napove lep dan, ki bi ga bilo škoda izpustiti 🙂

Razor in Planja v jutranjem soncu

Razor in Planja v jutranjem soncu

Pod sedlom Planja

Pod sedlom Planja

Ravno pod vrhom Razorja, se zapodiva v vertikalni del poti… in se odločiva, da tokrat Razor izpustiva – še sedaj ne vem kaj je krivo, utrujenost, težki nahrbtniki, da sva pussy-a? No ja, še nekdo za nama se je odločil enako, tako da sva se malo bolje počutila 🙂 Malo nižje na grebenu sva si privoščila krajšo pavzo, potem pa sestop do sedla in navzgor na Planjo, če že na vrh Razorja ni šlo. Tale Razor ima pri meni “črno” statistiko – 4x poizkusil, samo 1x uspel 😀

Pogled iz Planje proti Prisojniku, v ozadju Mojstrovke, Mangart in Jalovec

Pogled iz Planje proti Prisojniku, v ozadju Mojstrovke, Mangart in Jalovec

Utrujeni stolp, ki ga ob vzponu sploh nisva opazila

Utrujeni stolp, ki ga ob vzponu sploh nisva opazila

Razor

Razor

Od sedla Planja pa naprej proti Vršiču.

Kratko prečenje

Kratko prečenje

Razgled

Razgled

Brez komentarja

Brez komentarja

Pri izstopu iz stene, sva si spet privoščila pavzo, saj naju je čakalo še dolgo prečenje do cilja… Sem zmazal celo 3 na pol suhe kajzarce, vse, samo da bi bilo še lažje za nosit 🙂

Spet v zelenem pasu

Spet v zelenem pasu

Prisojnik

Prisojnik

Sopara je bila vedno hujša, tako da sva kar iskala senco ob poti, da sva se malo ohladila,… Malo pred Vršičem pa se je za nama pričela prava huda ura, z grmenjem, dežjem,… Sva kar malo pospešila korak, a so naju vseeno ujele debele in hladne kaplje – sem si mislil, da imava samo še 15 minut do Vršiča, pa naju bo čisto na koncu namočilo… A k sreči naju deževje ni doseglo in sva na Vršiču na sončku posrebala tisto kavico in radler 🙂

Huda ura se pripravlja tudi nad Mojstrovkami

Huda ura se pripravlja tudi nad Mojstrovkami

Iz Vršiča pa sva imela “naročen” prevoz nazaj v Vrata – pa še na tem mestu HVALA!

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

 

 

© 2016, Simon. All rights reserved.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

newspaper templates - theme rewards