Begunjski vrh (2461m) in Cmir (2393m)

Ob 1:30 zjutraj, ali bolje rečeno ponoči, stiskam na mobitelu dremež… a v postelji ne zdržim dodatnih 10 minut, me preveč skrbi, da ne bi zaspal pretrdo nazaj… Se silim s sendvičem – uspešno 🙂 Nabašem še zadnje zadeve v nahrbtnik, hop v avto in proti Mojstrani, kjer prisede še Anže in se odpeljeva do izhodišča. V trdi temi potem zagrizeva v strmino – tale Tominškova gre direktno v luft kar nekaj časa… 🙂 Sem se malo časovno zakalkuliral in sva tudi zanimivejše dele poti prehodila v trdi temi… – sem pozabil preveriti, kdaj sonce pokuka izza horizonta, tako da imam iz Tominškove poti le fotko, dve, z občutljivostjo senzorja prisiljeno tja do ISO 5000 in osvetljeno z LED lampico, vgrajenega fleša ta super duper Canon 6D žal nima. 🙁 No ja,… odkar si ga lastim je to mogoče šele tretjič, četrtič, da bi potreboval vgrajen fleš, tako da mogoče le ni tako nujen. 🙂

Če nič ne vidiš te niti strah ne more bit 🙂

Ves čas v dolini Vrata opazujeva lučke pohodnikov, nekateri gredo proti Sovatni, drugi proti Luknji, tretji pa kar direktno proti severni triglavski steni – jim zavidam! Blizu križišča Tominškove in poti čez Prag ugledava v medli svetlobi našega najvišjega, Triglav, na njegovem grebenu pa že migetajo lučke pohodnikov, ki si bodo ogledali sončni vzhod prav iz vrha Slovenije.

Triglav

Bovški Gamsovec, Razor in Stenar od leve proti desni – in Anže 🙂

Begunjski vrh

Ucvreva jo kar mimo Doma Valentina Staniča proti Begunjskemu vrhu. Na vrhu nikogar, na grebenu pod Triglavom pa se že zbirajo množice.

Proti Begunjskem vrhu

Dom Valentina Staniča

Lep razglednik je ta vrh… Obkrožajo ga fantastični razgledi in krasni vrhovi, bi človek kar sedel in opazoval 🙂

Rjavina in Vrbanove špice v (dokaj) jutranjem soncu 🙂

Z vrha si ogledava še naslednji cilj – Cmir, ki je bil na “to-do” listi že precej dolgo.

Cmir

Nadaljnja pot pa je preprosto enkratna. Pogled mi je vedno uhajal nazaj na veduto Begunjskega vrha, Vrbanovih špic in seveda Triglava.

Spust

Razgled za bogove

Po grebenu

Prek stopnje

Mehka podlaga

Enkratni razgledi

Na poti od Begunjskega vrha do Cmira sva srečala točno 4 ljudi! Tako blizu gneče na Triglavu a tako mirno.

Razgled s Cmira

Po robu

Grebenska pot je name pustila globok vtis – še se vrnem!

Na vrhu pa, sedaj že tradicionalno nad 2000m, Anže privleče iz nahrbtnika kofe, ki sva ga potem oba z užitkom spila – po moje je šel kar cel liter 😀 Zgodba s kofetom se je pričela z najinim obiskovanjem gora in enkrat se mu je zareklo, da bo na vsak vrh, višji kot 2000m privlekel s sabo še termovsko kofeta… in jo je.. do lani, ko sva šla na Stol, ker pa je imel slabo vest je potem kofe častil v koči na Stolu, a je bil tako drag, da ga od takrat naprej vlači vedno s sabo  😀

Odličen kofe! Anže, hvala!

Bi kar sedela na vrhu in občudovala okolico, a naju je naraščajoča temperatura opomnila, da imava pred sabo še nekaj spusta, vode pa vedno manj, tako da je prišel tudi čas za odhod.

Vrh

Prečenje

Nekaj časa sva prečila nazaj po poti prihoda, potem pa zavila strmo navzdol v dolino Za Cmirom in celotno pot opazovala pohodnike, ki so hodili po grebenski poti Lojzeta Rekarja po Vrbanovih špicah.

Pogled nazaj

Prečka, spodaj dolina Za Cmirom

Dolina Za Cmirom – na koncu Begunjski vrh

Pot je označena z možici, sicer pa večinoma lepo sledljiva, ko enkrat dospeš do melišč pa se višinski metri kar meljejo pod gojzarji navzdol… 🙂

Pred melišči

Melišče – hitra pot navzdol

Prečenje

Sledilo je še krajše prečenje, spust po ne tako finem melišču do gozda, od tam pa samo še spust do ceste in sprehod nazaj do izhodišča.

Razgled

Spust po gozdu

Zaključek… 🙂

Nekaj fotografij več pa v GALERIJI

© 2017, Simon. All rights reserved.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

newspaper templates - theme rewards