Na greben Košute

Bi že prej iz kleti zvlekel smučke inu pse, a mi sam begati po snegu ne paše preveč. 🙂 K sreči sta se Walter in Anže B. že v četrtek dogovorila za vzpon, jaz sem se v soboto zjutraj samo pridružil 😀 Dolgo nad Dovžanovo sotesko ni šlo, šoferđija natakne verige (sopotnika samo opazujeva) in je šlo dokler je šlo…

Natikanje verig

Kasneje postanejo kolesnice pregloboke, sname še eno od verig, pa smo raje parkirali in nadaljevali na smučkah, no, Anže je bolj za alpski stil in je smučke z nahrbtnikom zavihtel na rame in hop po poti… Pod taborniškim domom nas prijazno pozdravi oskrbnikov kuža, ki nas pospremi vse do doma. Anže že nekaj malega zaostane – je imel nekaj malega težav z udiranjem, povrh vsega pa smo imeli v avtu tudi krplje, a baje pravi alpinci krpelj ne uporabljajo, se raje na smrt matrajo :). No, kakorkoli, dogovorili smo se, da midva z Walterjem greva dalje, on pa do kamor pride, pač pride…

Pod taborniškim domom

 

Anže v elementu

 

Nad taborniškim domom Šija

Takoj za taborniškim domom špura zavije direktno v breg, midva pa ji seveda slediva. Kmalu nad gozdno mejo se pokažejo lepi razgledi na vzhodni del Košute – že tako nisem bil najhitrejši, a ob takih razgledih fotoaparat ne sme biti v torbi in sem še malo zaostal… 😀

Na poti

 

Razgled

 

Pogled proti planini Pungrat

Po teh planinah smo se družinsko letos že potepali, je bilo snega precej manj, a vseeno lepo. Špura potem cikcaka po strmini proti robu. Predhodnika sta zaključila nekaj metrov pod robom, midva pa sva se vseeno vzpela še na rob in pokukala čez.

Gor

 

Podoben razgled kot prej… 🙂

 

Proti robu

Na robu pa močaaaan veter, tako da sva se hitro skrila meter nižje v zavetrje. Po uri še nisva bila na 2 jurja višine, pa sva jo mahnila še malo naprej proti Malemu Kladivu, a sva se ustavila pod vrhom, ker je bil sneg spihan in bi bilo smučanje nemogoče. Malo razgledovanja, oblačenja in hidracije, potem pa navzdol.

Proti Malemu Kladivu

 

Malo Kladivo

 

Razgled na zahod proti Velikemu vrhu

Kofce gora je bila kar precej obiskana, medtem ko sva bila na tem koncu (par sto metrov stran) povsem sama in navzdol rezala s smučmi po povsem “najini” planki. Se opravičujem a med smuko in občasnim prevračanjem v sneg ni bilo časa z fotkanje – se poboljšam do naslednjič :).

Pri taborniškem domu obvezno pivo, ene par kolutkov salame, pa še Anžeta sva pobrala, ki je pod domom vse preštamfal in presmučal, medtem ko naju je čakal.

Razgled izpred doma

Proti izhodišču nekaj lepih zavojev po pršiču, po cesti do avta pa bolj ali manj rodeo, kjer sem imel največ dela s tem da sem ostal pokonci, kot da bi gledal za lepimi in mehkimi zavoji 😀

© 2017, Simon. All rights reserved.

Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*