Klomsko brezno

Nedelja – le zakaj ne sobota, da imamo kasneje lahko še dan počitka od jamarskih akcij…?! No ja, tokrat je bil glavni razlog vreme, saj je bila nedeljska napoved precej bolj prijazna kot sobotna… sicer pa se lahko že dan prej spočiješ od naporov naslednjega dne! 🙂
Kje sem ostal? Aha, –> Nedelja, ob 7:00 zbor, nabiranje opreme, kot vedno na društvu – ferajnu. Potem pa proti Železnikom na jutranjo kavico. Pridemo tja, kafič še zaprt, do odprtja še 20 minut, ampak se jegospodična, ki je bila že na delovnem mestu, usmilila naših kofeta in ostalih pritiklin kličočih obrazov in izjemoma odprla malček prej in nam postregla z… vsem kar smo si pač zaželeli.
Potem pa naprej poti planini Klom, no malenkost prej smo se ustavili in pričeli z ritualom preoblačenja in opremljanja. Ko nas kdo vidi v tem početju si verjetno misli svoje, marsikdo niti ne upa vprašati kdo smo in kam gremo… Okolica namreč skoraj vedno zgleda, kot da smo mi in naša oprema padli z letala – oprema je namreč skoraj vedno razmetana okoli in okoli 🙂

Ritual, ki se ga ne sme motiti 🙂

Testiranje bliskavic in brezžičnega proženja (itaq v jami skoraj vedno heca 🙂

Po vsem možnem pa seveda proti in v jamo…

Walter šerpa
Brina pred vhodom v jamo

Walter se spusti prvi, ostali pa čakamo na znak iz jame, da je prosto. In potem en za drugim počasi capljamo do dna vhodnega brezna. Ko si enkrat na dnu, se stisneš v kot in čakaš. Zakaj v kot?! Tudi najbolj izkušeni sem in tja sprožijo kakšno skalico, skalo… in ni nič prijetno stati sredi brezna, ko nad seboj zaslišiš ropot, zato se veno stisnemo nekam. V Klomskem breznu pa sploh… sicer je nadaljevanje možno, vendar počakamo, da smo vsi na dnu vhodnega brezna, ker bi bilo tlačenje skozi ožinico še bolj adrenalinsko in nevarno, saj vse sprožene skale letijo naravnost vanjo in na tistega, ki bi bil v tistem trenutku notri.

Spodnji del vhodnega brezna

Walter smukne skozi ožinico, za njim poizkusi Tomaž… ne gre… zleze ven, sleče opremo in ponovni poizkus,… ne gre… v tretje že obupa in pravi, da gre kar ven, ko se malček premakne pa ššššššccc in je padel skozi 🙂 No, in ker je bila ožina potem spet frej, smo sledili še ostali.

Prehod v nadaljevanje jame

Za ožinico pa spust, nekaj sidrišč do prve police in naprej do globine 100m, kar je bil naš fotografski cilj – slikanje Klomskega brezna do -100. Walter je smuknil naprej v globino raziskovati nekaj novega, ostali pa smo  potem bliskali na vse strani in poizkušali ujeti jamo v slike.

Spust do -100m

Na našem cilju seveda malo okrepčila, potem pa smo kar hitro pričeli z vzpenjanjem, saj temperatura 4°C ne dovoljuje kakšnega dolgega mirovanja.

Iz -100 gor... Urša visi v temi
Da bom tudi jaz kdaj na sliki - no vsaj moje noge 🙂

Takoj pod ožino se spustimo še v drugo “slepo” brezno, v katerega se običajno ne spuščamo, vendar ga je za potrebe fotkanja že prej opremil Walter – hvala!

Foto ekipa - Urša, Tomaž, Brina - jaz sem ravno na nasprotni strani
"Slepo" brezno
Mali fižolčki železove rude
Tomaž - sedaj v izhodnem breznu - zgoraj osvetljuje Brina
Obratni ritual kot na začetku - prav tako razmetana oprema 🙂
Pa še en fižolček železove rude, ki sem ga prinesel na površje
Na koncu pa seveda HITRO na zaslužen zaključek akcije

Pa še celotna GALERIJA

© 2010, Simon. All rights reserved.

Written by:

6 komentarjev

  1. Techka
    avgust 4, 2010
    Reply

    He he, super opis akcije in še lepše fotke!

  2. avgust 4, 2010
    Reply

    hi,hi ma vsi ste, kot fižolčki, ko visite dol v brezno:))) špica

  3. avgust 4, 2010
    Reply

    Priznam, da vse tole izgleda zelo mamljivo. Že fotke povedo svoje, ko pa so dodani komentarji in opis spusta – fenomenalno.
    Bo res treba en četrtek na ferajn prit, da vidim, kaka ekipa izdeluje fotke pri takih podvigih.

    LP

  4. Roman
    avgust 5, 2010
    Reply

    Simon, lepo. Boš ti sploh imal čas, da raziščeš še odprtino na grebenu Ratitovca?

    Kar tako naprej, drugač res uživam v branju tvojega bloga.

    LP

  5. Marija
    avgust 5, 2010
    Reply

    Zelo zanimivo,tako besedilo,kot slike.

  6. opolona
    avgust 14, 2010
    Reply

    ko pa gledam tole zadnjo fotko se mi pa zdi da se kar zraven peljem. Pa Simon prosim ne tolk divjat!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*