Jama pri Svetih Treh Kraljih

Sicer je bil plan sobotne akcije obisk in fotografiranje društveno najgloblje raziskane jame – Klomskega brezna, a nam jo je zagodla vremenska napoved in seveda tisto sranje, ki je padalo iz neba,… kako se že temu reče… aja, dež!
Nihče izmed svete trojice, ki to soboto ni imela pametnejšega dela in smo se zbrali ob 8:00 na ferajnu, ni imel želje pešačiti proti prvotnemu cilju v dežju,… pa tudi napoved za popoldne ni bila pretirano simpatična, zato smo za cilj izbrali Jamo pri Svetih Treh Kraljih.

Po kavici na eni izmed loških črpalk smo se Tomaž, Uroš in moja malenkost odpravili proti Žirem in še malček naprej, do vhoda. Ja, ta jama je za obisk ob slabem vremenu prav odlična. Parkiraš skoraj pred vhodom, zraven je brunarica, kjer se lahko pod nadstreškom v miru in predvsem na suhem preoblečeš,… Sedaj, v toplih mesecih je tam tudi pipica s tekočo vodo, za zasilno ureditev, ko pridemo iz jame, pa še kaj bi se našlo 🙂

Preoblačenje pred jamo

Ravno, ko smo se pripeljali do vhoda, ni nič deževalo, tako da stiskanje pod nadstreškom ni bilo potrebno, čeprav je nekajkrat zaropotalo in zagrmelo kar spodobno. Grmenje smo slišali še nekaj časa, ko smo bili že v jami… Zvoki so pa taki, kot da se ti ravno nad glavo nekaj podira. Sicer pa, gor pogledaš samo parkrat, potem se pa že navadiš… ali pa dobiš kaj na glavo 🙂

Vešča v vhodnem delu (pokrita z Swarowski kristali)

Po jami smo potem napredovali počasiiiii, saj sem fotoaparat vlekel iz kovčka vsakih nekaj metrov, ga potem lepo pridno pospravil, naredil dva koraka in spet ista zgodba.
Najraje sem Tomaža in Uroša klical nazaj, ko sta pridno šibala naprej po jami. Ampak vseeno mislim, da kakšne zamere ni bilo 🙂

Tomaž uživa med kapniki
Spet Tomaž, tokrat binglja 🙂
Le kaj mu razlaga?! 🙂

Pa spet fotkanje nad enim izmed brezen,… pa fleš ne dela, potem ne dela daljinski prožilec za fotoaparat, pa potem zataji eden od brezžičnih prožilcev za fleš… dogaja se toliko, a vse v slabo smer, še dobro, da nisem kar zajokal, ko ni delovalo… no, saj verjetno bi, če bi bil v jami nekje daleeeeeeč od doma, tako pa je možen ponoven obisk 🙂 No, po začetnih težavah (vedno so, z vso opremo, v skoraj vsaki jami, pa se še vedno nisem navadil), pa so potem fleši bliskali kot nori… In potem, pri enem fotkanju vstanem, pokrovček objektiva sem seveda odložil nekam nase,… Preden sem dojel, kaj ropota ob meni in pogledal v smer ropota, sem lahko samo še občudoval, kako elegantno se je pokrovček odpeljal proti razpoki in… seveda kakopak… izginil vanjo. Kar nekaj časa se je še slišalo poskakovanje in odbijanje plastike od skal… In že sem pri sebi odšteval 10€ za nov pokrovček, si bom pač na naslednjem potovanju privoščil kakšno pivo manj 🙂

Uroš rdeča pika na sredini... Luknja kamor je izginil pokrovček desno spodaj.
Tukaj je čakal pokrovček 🙂

Ampak glede na to, da sem v foto karieri (z zrcalno refleksnim foroaparatom, prvi je imel pokrovček privezan :)) izgubil že 2 pokrovčka po jamah, se nisem takoj vdal in približno ocenil, kje bi lahko bil… Tako ali tako je bil plan spust v veliko dvorano pod nami, nad spustom, cca. 10 metrov nižje od kraja izgube, pa sem prečil dvorano in našel izgubljenega. Tako nebogljeno je ležal tam na zdrobljenih kamnih,… obrnjen pa ravno tako da je delal reklamo firmi… verjetno marketinška pot
eza Canona… So v svojo korist obrnili rek: “Kruh vedno pade na stran namazano z”… marmelado, nutelo,… Bom opravil še par preizkusov, da potrdim ali ovržem svojo tezo. (Myth: Busted, Confirmed ali Plausible – za vse tiste ki spremljate Myth Busters-e :)).
Po najdbi pokrovčka z olajšano dušo naprej na dno velike dvorane, tukaj pa spet fotošuting z vseh zornih kotov, ožin,… Pestro in zabavno. Naknadno mi Uroš v globoko v razpoko zvrne še karabin. Nekaj časa smo se še trudili, da bi ga potegnili ven, a zaman, tako da bo drugič potreben obisk z nekaj “zajle”, da naredimo kljukico in poizkusimo srečo 🙂

Swarowski kristali - tokrat brez vešče
Foto: Uroš; luč: Tomaž --> pa sem le enkrat na sliki

Nazaj grede lezemo po levi strani, kjer je prehod, kjer ne potrebuješ vrvi. Na dnu najdem fi 13 ključ (običajna uporaba v jamarstvu za zategovanje matic sidrišč) in ga seveda takoj pripnem nase. Z Urošem sva bila že na vrhu raztežaja, ko Tomaž spodaj vriska, da je našel fi 17 ključ?! Hudiča, smo si mislili, verjetno je kakšen orodjar lezel skozi jamo in ni dobro zaprl svojega “kufrčka” za orodje. Tudi ta ključ se je znašel v moji prasici*, mi pa smo nadaljevali po jami.

Tvorbe matere narave

Nad najdaljšim spustom (cca. 20m) pa Uroš prične nervozno skakati nad brezno… “Srat me navija! A ma kdo kaj za obrisat?” “Ja itak” odvrneva midva. “Uporabi rutko” – tista ki jo imajo nekateri jamarji na glavi pod čelado. No, nekaj opreme zmeče iz sebe nad breznom in zleze na mojo stran. “U sranje… Ključ sem pozabil na oni strani!” Kakšen ključ neki? On s seboj nosi fi 17 ključ, da si odtegne pasno matico (malon), da lahko sleče jamarski pas. A ni sreča, da smo malo prej našli ključ z istim fi?! Potegnem ga iz svoje prasice, da si Uroš lahko normalno sleče pas in nekam nervozno šibne nazaj v luknjo (no, saj kdo bi pa sral zraven sojamarjev?). S Tomažem nadaljujeva fotkanje, ko kar naenkrat… Oooo,… Še malo pa bi bruhnil… jaz dobesedno, Tomaž pa v smeh, ker prepih smradu do njega ni prinesel. Joj, Uroš,… Tole pa ni preverjeno in tudi ne bom preverjal, ampak občutek imam, da vsem veganom takole smrdi… Neopisljivo! 10 minut držanja za nos, spahovanja in vtikanja glave v razpoke nad breznom v upanju na čisti zrak… Uf, hitro naprej v brezno, v upanju, da se oddaljimo od vonjav… Prava ekološka katastrofa. A kaj, ko je Uroš ugotovil, da tudi to ne pomaga, ker je med ekspresnim praznenjem zadel tudi kombinezon!

Tukaj sva fotkala s Tomažem, ko je priletelo...
Vrh zadnjega brezna pred izhodom

Koliko smeha in zbadanja je Uroš požel že med izhodom iz jame… In revež se sploh ne zaveda, koliko vsega še sledi 🙂

No, še kratek povzetek: Krasno, zanimivo in kot vedno precej dobre volje!

*prasica – jamarska transportna vreča, ime je dobila po vzdevku, s katero jo običajno obkladamo ob vlačenju le te skozi ožine in se pras… nemarno zatika kamor se le lahko.

Več slik pa v GALERIJI

© 2010, Simon. All rights reserved.

Written by:

2 komentarja

  1. Techka
    julij 26, 2010
    Reply

    Ha ha ha! Verjamem, da jih bo Uroš še poslušal glede tele akcije… 🙂

    Jamarske akcije so pa itak vedno fajn!!! Upam, da se bom naslednje spet lahko udeležila. 🙂

    Velik lepih fotk si spet priensel iz jame. Bravo!!! 😉

  2. opolona
    avgust 14, 2010
    Reply

    Ja Techka za v Tri Kralje rajši še mal počakej, da se jama “razdiši” :-))
    A boš Uroša tud s sabo povabila? 🙂

    Bravo Simon, lepe fotke kot vedno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*