Brezno pod Blegošem

Megleno sobotno jutro, 6. novembra smo se ljubitelji podzemnega sveta odpravili v Brezen pri Jelenjah ali bolj znano ime Brezno pod Blegošem, ki leži, kot že ime pove nekje na pobočju Blegoša. Zbor v kafiču v Škofji Loki in potem proti Leskovici, do Vogradov, kjer smo pustili avto, potem pa so se ostali prepustili mojemu vodstvu do vhoda – bil sem namreč edini udeleženec akcije, ki je jamo že obiskal. Samozavestno sem zakorakal po poti od parkirišča, ki se počasi vzpenja in pod težkim nahrbtnikom opreme in ostalega ne da kaj prida dihati. Po cca. 20 minutah ovinkov in vzpenjanja pa se v meni naseli črv dvoma, da smo pa mogoče že predaleč… Sem bil skoraj prepričan, da če grem levo direktno v breg, da pridem do vhoda… No, ta breg se je kar vlekel in vlekel… A ostalim še vedno nisem priznal, da sem se izgubil, so mi samo slepo sledili 🙂 Čez nekaj časa pa dospemo do potke, ki mi je znana, od Vogradov do vrha Blegoša, a sem se takrat prepričal, da smo (sem) sfalili… Sicer sem vedel, da se iz te poti tudi pride do vhoda, a nisem vedel, če moram levo dol ali desno v breg, da pridem do odcepa. Izberem breg in po 10 minutah hoje se moja odločitev obrestuje, ker stojim na znanem ovinku, od koder vem, da se pride do brezna. Šibamo nazaj navzdol (ja, vem, če bi šli pravilno se ne bi nič spuščali :-)) in ovinkarimo med drevesi, ki so zrastla ravno na naši poti do jame. Megla je bila vedno bolj gosta in nisem prav veliko videl levo ali desno… pa sem bil spet v dilemi, če gremo pravilno… Sem že razmišljal ali naj ostalim kar uidem v dolino, da me ne štrafajo, ker sem jih zavedel, a sem ravno preden sem nameraval pospešiti korak prispel direktno do vhoda. Kar zaropotalo je po okolici, ko se mi je odvalil kamen od srca 🙂

Tomaža določimo da bo opremil jamo, ostali pa se potem počasi opremljamo in debatiramo. Na današnji akciji se nam je pridružil še Vinko, ki se je sedaj preselil v Nemčijo, a je bil poleti v našem društvu na tečaju za jamarja pripravnika. Ostali so se počasi spuščali v globino, midva pa sva ponavljala osnove, saj je preteklo že kar nekaj časa, ko je bil nazadnje na štriku. Kar grdo me je že gledal, ko sem isto teorijo razlagal že 10-ič, a jaz pravim ziher je ziher… Kljub vsej teoriji sem vseeno s skrbjo gledal za njim, ko se je spuščal v notranjost.

Megla je vmes postajala vedno bolj gosta, rošenje gostih kapljic iz nje pa je bil prav neprijeten občutek.

Pa sem končno prišel na vrsto za vstop še sam in ni preostalo drugega, kot da se pripnem na tisto vrv in zabingljam ter se spustim. Cca. 25m nižje smo bili že vsi zbrani, le Tomaž je že splezal naprej, kjer se jama nadaljuje v naslednje brezno. Prostora je v prehodu bolj malo, ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel malo gužve delat 😀 Pomagam Tomažu pri privezovanju vrvi (pa ne da bi je sam ne znal privezati), ko že zgine skozi odprtino in že stoji nad drugim breznom.

Med pripravljanjem naslednjega pritrdišča ga sam neutrudno slepim z bliskavico 🙂 Ampak on nič ne jamra, se je že navadil. Kmalu s svojo lučko izgine v temo, jaz pa mu sledim. Na dnu takoj spet potegnem ven fotoaparat in fleše, tako da sva bila pripravljena na spuste ostalih – nič ne sme uiti objektivu 😀

Itaq ne mine dolgo, ko smo že vsi zbrani na dnu 2. brezna, to pa je tudi dno in konec te jame. Na globini cca. 60 metrov se vse skupaj konča. Jama sama po sebi nič posebnega, da se jo obišče vsaj enkrat (sploh če si škofjeloški jamar), toliko pa je vredna. Med malico oziroma manjšim okrepčilom, sam na približno že v mislih razporejam fleše in kako bomo fotkali na poti ven. Obe punci smo “porabili” samo v zadnjem breznu, saj ju je zeblo in bi bilo neodgovorno od nas (mene), če bi ju še zadrževal na hladu – je pa res, da zunaj ni bilo veliko bolje.

Vinko se povzpne prvi in čaka na prehodu, sam mu sledim do prehoda in mu podam foto-kufer, da ga na varni polici odpre in mi poda fotoaparat, saj sem sam še vedno visel na štriku v breznu… Vinko “se javi” še za upravljalca fleša zgoraj, medtem ko ima fleš pod komando spodaj Tomaž. Kompliciram? 😀 Slika spodaj – približno tako zgleda pogled fotografa medtem ko visi na štriku, motiv pa je spodaj 🙂

Lep prikaz kako smer flešev vpliva na izgled slike – fleš navzgor – tema navzdol. Če bi prestavil še zgornji fleš, bi imeli dve skoraj popolnoma različni fotki.

Pa še ena fotografija s fotografom – ozka polica je dovolj, da stojiš in se nagibaš v brezno – seveda primerno varovan!

Vinko je že pridno čakal v prehodu, ko sem se vanj “zbasal” tudi sam. Majhen prostorček, cel kup opreme. Vinko se že spusti nazaj pod vhodno brezno, ko se mi v prehodu pridruži Tomaž – tako da sem hitro pospravil foto-robo in sledil Vinku.

V dvorani pod vhodnim breznom pa še krajši fotošuting na vejah in listju, ki so padli v jamo. Slika spodaj: spodnji del vhodnega brezna – za jamarjem desno pridemo v 2. brezno.

Med vsem tem slikanjem in bliskanjem Tomaž razlaga, da je prej videl žabo in jo prične iskati, da bi jo lahko fotografirali, a brez uspeha – verjetno se nam je skrila kam med vse to vejevje in listje, da bi imela mir pred nami zunanjimi vsiljivci. Vinko pozira še za eno fotko pod vhodnim breznom, potem pa se odpravi proti površju. S Tomažem v kotu jame srečava še močerada, ki je očitno zdrsnil v brezno, ga na hitro pofotkava in se zopet zavlečeva pod previs, kjer sva vsaj za silo varna v primeru, da bi jamar nad nama sprožil kakšno kamenje.

Končno se na svetlo povzpnem še sam in se pridružim Vinku in prezeblima Poloni in Urši. Počakamo še Tomaža, pospravimo opremo in se odpravimo nazaj v dolino na zaključek prijetne akcije ob pijači in jedači.

Pa še GALERIJA če ima kdo preveč časa 😀

© 2010, Simon. All rights reserved.