Egipt 2010 – Luxor

Kje sem ostal?! Blegoš, jama… ne, letošnjega dopusta še nisem spisal do konca… Egipt – doživetje brez primere. Zadnji dan v puščavi in pot proti Luxorju. Glede na to, da smo prejšnje dni z avtomobilom naredili cca. 300km na dan, je bila tista pot do Luxorja cca. 200 km luksuzno kratka 🙂

Kljub “mali” razdalji pa na poti vidiš veliiiiko zanimivih stvari, ampak glede na to, da je stric s kombijem žgal skozi 170 km/h sem kakšno zanimivost zamudil, da bi jo ovekovečil na fotografski senzor. Tiri za vlak so v puščavi precej zanimivi – zasuti. Kot da ne bi bilo vlaka že vsaj 10 let 🙂 Ampak baje je promet kar tedenski. In kdo čisti tire? Ja vojska, kdo pa drug. Sva jih enkrat celo videla, kako jih cel bataljon maršira ob progi z lopatami in raznim orodjem na rami. Baje da jih vržejo iz kamionov ven sredi puščave, brez vode in morajo čistiti do večera, ko jih spet poberejo in odpeljejo v baze…

Sredi puščave so tudi kontrolne točke, kjer smo se vedno morali ustaviti, da je pregledal papirje in vedno je šofer povedal: “Slovene” in oni ki je preverjal samo: “A Slovene…!” in smo šli naprej 🙂 Vmes smo se ustavili še na čajčku in to kar na “urgenci” sredi puščave, sta iz spanca vrgla bolničarja, ki je pripravil čaj – prav veliko dela bolničarji v puščavi nimajo, saj cestnega prometa ni veliko, zatorej so tudi nesreče redke, ampak pomoč je pa vseeno v pripravljenosti.

In tako dalje… skoraj do Luxorja. Ravno pred mestom bi me (če ne bi sedel) skoraj vrglo na rit, ko sem opazil kako šlampasti so lahko ljudje. Namreč ogromna usmerjevalna prometna tabla, na njej pa narobe napisano ime mesta kamor sva potoval – svašta 😀

Pa naprej čez most, pa levo, pa malo amo tamo in kmalu smo stali pred najinim hotelom – sva se ga spomnila iz slik, ko sva rezervirala na Hostel World-u. Dostava do vrat! Krasno. Posloviva se od Alberta inu šoferja – valda z nekaj napitnine, saj sta skrbela za najini riti vse te 4 dni fenomenalno. Pograbiva nahrbtnike in do recepcije… “Check in!” Receptor: “Where you reserve?” “Hostelworld” odvrneva. On pravi: “Gimme print!” Wtf – nisem rekel, sem pa mislil 🙂 In smo se pregovarjali. Midva printa rezervacije valda nisva imela. Greva na hotelski kompjuter in tam najdem v svojem profilu potrdilo in hočem printnit… aha, ni papirja… Ni panike – spet k receptorju, naj da papir, ga da, vstavim v tiskalnik in print… Eh, qrc, paper jam… Prileti receptor in nekaj šalta po knofih – ni imel pojma. Pa jaz kot informatik – bom jaz, valda ni panike, printer isti kot pri nas na šihtu. Odprem pokrov, in vlečem kartušo… in vlečem kartušo… pišuka, kartuša je pomoje notri že dve leti, sploh ne gre ven. Preden kaj polomim obupam, pokažem na monitorju receptorju potrdilo in se naju usmili in da ključe od sobe, ampak poudari, da preden se odčekirava, da morava prinesti print – mnja, whateva – bova bova mu rečem in šibneva v 4 nadstropje v sobo. Odpreva – bemtiš – luksuz – sekret in kopalnica kot naše, velika pa kot soba… Prekleto vroče nama je bilo, tako da sva zakurblala klimo in se odpravila na vrh hotela, kjer naj bi naju čakal bazen. Uuuu, fletna čista in hladna voda. Ampak okoli ležalniki in ostalo pa svinjsko, kot da bi zadevo pri nas pustil na prostem čez zimo 🙂 Ampak sva vseeno malo poležala, se kopala in firbcala čez rob strehe kaj se dogaja pod nama.

Po ohladitvi pa, čeprav sva načrtovala izležavanje, sva se odpravila do Karnak templja , sam sem sicer tiščal, da greva peš ampak pri 40°C je imela Brina bolj prav, ko sva vzela taxi, da naju je za drobiž popeljal do vhoda v tempelj. Uf, že prvih nekaj korakov je bilo žgočih… In sem pojamral, da bi bilo mogoče fino, če bi imel kakšen klobuk za na glavo, pa pravi Brina: “Glej, tamle jih prodajajo! 40 egipčanskih funtov dam za klobuk!” In se je šla dilat… In prišla s klobukom za 40 LE 😀 Je bilo kar fino imeti nekaj na betici, da se možgani ne skuhajo – že tako delajo bolj počasi. Prodajalca kart nisva mogla prepričati, da bi nama dal študentsko karto, pa čeprav sva mu pod nos molila naše osebne izkaznice 🙂 Cena je namreč kar pol manjša. Ko sva plačala polno ceno pa v tempelj – ogrooooomna zadeva, razdeljen je v štiri večje sklope, ki so bili zgrajeni v različnih obdobjih pod različnimi vladarji.

Kaj je za videti v tem templju? Uf, ne morem vsega opisati, spisati… Zgodovina, v pravem pomenu besede, na vsakem koraku, v vsako malo skalico vrisane zgodbe, detajli nenormalno izdelani in tako ohranjeni kljub mnogim, mnogim letom izpostavljenosti vremenskim razmeram, brez strehe nad glavo, brez sence, žgoče sonce… Uf, pretiravam 🙂

Najveličastnejši del pa Hypostyle hall – v “predmestju” Amun-Re – ogromna površina posejana z ogromnimi stebri – 134 stebrov, nekateri visoki 21 metrov – kako hudiča so to takrat gradili. Detajli pa tudi na 21 metrih dodelani u nulo!

Ampak to je samo majhen del ogromnega svetišča… V tisti vročini je bilo težko raziskovati in odkriati vse kotičke, tako da sva vmes parkrat iskala senco in se ohlajala pri prijetnih 37 stopinjah 🙂 Ampak dan ni neskončno dolg, tako da sva hitro potem šibala dalje. Fotkala skoraj vsako steno, vsako “kraco” na stenah. Imajo celo del z razstresenimi kosi, za katere ne vedo kam spadajo. Je kar žalostno pogledati vso to zgodovino na kupu, na tleh…

Po ogledu pa domov… no ja, najprej sem šel ven iskat 3 litre vode v bližnjo trgovinico (cena 2x običajni – kar je povsem normalno za take turistične točke), potem pa nazaj v “predprostor” templja, kjer je bilo fino klimatizirano, da sva se še malček ohladila – hm, bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da sva po Egiptu vedno iskala senco in se hladila 😀 Potem pa taxi nazaj do hotela, skok v bazen in namakanje do večera. Seveda spet nekaj fotk iz strehe hotela – ja, ko je pa tako zanimivo opazovati iz višine 🙂

Z vrha se je pa zanimivo videlo, kako polivajo prašne ulice, da se manj kadi… Čisto normalno – cisterna vozi po ulici, zadaj sedi možakar in odpira ter zapira pipico ?!?! Žal pa sem v objektiv ujel samo bolj “moderno” cisterno, kjer zadaj ni nihče sedel.

In ko sva se spet ohladila, se nama ni ljubilo samo sedeti v sobi, pa sva se odločila, da si ogledava še Luxor tempelj, ki je bil 5 minut hoda od najinega hotela. O tem, da sva hodila okrog in okrog celotnega templja, da sva našla vhod niti ne bi preveč razglabljal – notri sva končno le prišla. Seveda te takoj zasujejo ponudbe o strokovnih vodenjih – eh, si potem na netu prebereš kako in kaj… in sva se zapodila fotografirat okusno osvetljen tempelj!

Oba Karnak in Luxor templja sta bila povezana z avenijo sfing – ravna “avenija” in na vsaki strani kipi sfing na vesga nekaj metrov. Preko te avenije se je potem širilo mesto Luxor, vendar imajo sedaj v načrtu izkopati in obnoviti celotno avenijo – 3km dolgo in pričakujejo okrog 2000 kipov sfing – le kdo je imel takrat preveč časa?! 😀

Pa še celotna GALERIJA tistega dne.

© 2010, Simon. All rights reserved.