Tukaj bi moral biti naslov... Posts

oktober 17, 2010

Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀

Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.

Prodaja nekakšne zelenjave
oktober 11, 2010

Če že na vseh fotoblogih (večini) sedaj najdemo jesenske motive, bom paše sam pristavil svoj lonček 🙂

In glede na to, da sem prave barve zadnjih nekaj jeseni zgrešil za kakšen teden, sem imel tokrat malo bolj srečno izbiro. Z najdražjo sva se kar zapeljala iz megle proti Soriški planini in potem naprej skozi Zgronje Danje proti Torki… in potem nazaj. Musklfibra je bilo še od prejšnjega dne precej, tako da veliko pohodov stran od avta nisva izvajala 😀

Pa spet opozorilo – s HDR se še spoznavam, tako da možno da kje kaj pretiravam… so pa kritike dobrodošle!

oktober 11, 2010

Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkusDrugi poizkus

Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀

Trda tema na izhodišču
oktober 7, 2010

Po nekajdnevnem zatišju na temle blogu pa potujemo naprej 🙂 Kaj hočemo, po dopustu je treba na šiht, pa še študij se je spet začel, ampak toliko časa bom pa že našel, da tale blog slučajno ne zaspi 😀
5 dan najinega popotovanja… plan… takoj zjutraj na Kairsko “čitadelo” – eden največjih svetovnih spomenikov v spomin na srednjeveške vojne čase. Takoj zjutraj hop v taxi… čez nekaj časa on ustavi pri robu in pravi – to je to… Sva se še nekaj časa pregovarjala, ker naju je hotel pustiti sredi mesta in the middle of nowhere ampak sva videla, da njegov english ni ravno zehr gut, pa sva se spokala ven in že mahala naslednjim taksistom 🙂 Končno celo eden, ki je vedel kam naju mora zapeljati – in sva se mu pustila!
Če od daleč sva videla, da gremo pravilno, saj se veličastna mošeja Mohameda Alija vidi iz skoraj vsepovsod! Taksi naju izpljune in potem po rahlem klančku navzgor do varnostne kontrole – in to resne. Malo pred nama so en par zavrnili, midva pa sva samo čudno gledala zakaj. Prebrskajo nama oba nahrbtnika in lahko nadaljujeva… OK. Nabaviva karti in naprej. Waaaa… tale mošeja je res veličastna.

Prvi bližnji pogled na mošejo Mohamed Ali
oktober 2, 2010

Očitno mi bo tale bolniška kar koristila, drugače verjetno ne bi zmogel spisati vsak dan enega prispevka… za več pa že sedaj zmanjkuje časa… Ko pa je toliko zanimivega na TV – sploh iz krajev, kjer sva se z Brino ravno potepala, npr. bitka pri El Alameinu, kjer je sodeloval znameniti Rommel – Desert fox… ah, bom še zablodil z zapisom, če bo šlo tako naprej 😀

V glavnem prejšnjo noč sva prišla nazaj v hostel okrog 2:00 zjutraj, vendar sva bila ob 8-ih vseeno že pokonci in ready za naslednje dogodivščine v tem ogromnem mestu – Kairu (če se slučajno kdo vmes vklopi v potopis :-D, ostali že itaq veste o čem pišem) Oprtava najine vsakdanje nahrbtničke in po stopnicah dol na ulico… Valda naju takoj zasujejo: “Welcome my friend! Coffee, shisha…?!” “No, thank you!” odvrnem in nekaj dni kasneje celo slišim “Just hello, no coffee!” 😀 Aha, spet nazaj v tisti dan… se sprehodiva do trgovinice na ulici po par litrov vode in se začneva ozirati po taksijih. Uf, ustavi jih cel kup, a kaj ko so vsi napačni… Ni noben bel z kockicami – tisti imajo taksimeter in je precej bolj ugoden, kot če se barantaš. Turista itaq noben ne bo peljal po egipčanski ceni 🙂 Končno naletiva tudi na pravega, prisedeva in smer “Pyramids.” Cca. pol urce kasneje se že izmikamo mladcem, ki kar na cesti stojijo in pobirajo “parkirnino” – taksist se jim spretno izogne in še dobro da nismo koga povozili, ko so tako vsiljivi – cena 25 LE (dobri 3€) in že sva pred bajtico kjer kasirajo…

Ticket office, v ozadju pa že piramide...
september 30, 2010

Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂

september 27, 2010

No, pa sva z Brino nazaj iz najinega 14 dnevnega popotovanja po Egiptu (11. – 25. september)… Slik je ogromno, spominov še več… in preden zbledijo, jih bom poizkusil po najboljših močeh spisati, da ne ostanejo le v najinih glavah – mogoče pa kdo kdaj dobi kakšno idejo za popotovanje, nikoli se ne ve. Pisanje bom razdelil na dneve, kakšen dan združil, kakšnega razdelil na dva zapisa, 14 dni opisa pač ni mačji kašelj in mogoče tudi za branje in gledanje ni ravno prijetno, se bom pa potrudil in vstavljal več slik kot teksta, konec koncev je tale stran zamišljena kot foto-blog.

Pri potovalni agenciji palmi sva vzela kar 14 dni polpenziona, saj naju je prišlo cenovno skoraj enako, kot če bi vzela avionsko karto, pa posebej potem še vizo za Egipt, pa taksi do mesta, pa 3 -4 nočitve v Hurgadi, pa hrana… skratka 14 dni polpenziona, čeprav sva že od začetka vedela, da bova koristila samo 2 ali 3 dni, ostalo pa popotovala okrog.

Plan popotovanja (ki je tudi uspel)
september 8, 2010

Ne, ne bom razglabljal o ukinitvi navadnih žarnic,… me niti ne gane 🙂

Že  par let nazaj sem s pomočjo sojamarja Naceta usposobil žarnico – tisto ta cevasto, obročasto… Fi 40 cm… v očeh naredi take fletne krogce 🙂

Ampak sem opazil, da ni vse v krogcih v očeh – tudi tako lepo mehko svetlobo daje, tako da sem jo spet po dolgem času potegnil izpod postelje, obrisal prah in… pišuka, modela nimam. Ja nič, mal pobrskam po Brininih policah in evo ga, nekoga, ki je pripravljen pozirat 🙂

Krtek pozer
september 6, 2010

V soboto in nedeljo smo bili vabljeni na srečanje slovenskih jamarjev pri Hudi luknji v Velenju. V soboto naj bi potekali izpiti za naziv jamarski pripravnik, v nedeljo pa izpiti za naziv jamar – in ker imamo Walter, Marko in moja malenkost željo po nazivu inštruktor jamarstva, smo se udeležili izpitov kot pomoč komisiji… Praksa nikoli ne škodi 🙂

Naša članica Urša se je po dolgem času le odločila, da stopi pred “sodnike” in uspešno prestala izpit in ima sedaj naziv jamarski pripravnik – kandidata za naziv jamar pa trenutno še nimamo. In ker je bilo med organizatorji nekaj pametnih glav, so se odločili, da izpita za oba naziva spravijo skupaj v enem dnevu… in nam je uspelo, pa še kandidati so privarčevali eno noč “živčnosti” 🙂

Ostali udeleženci so si medtem, ko so potekali izpiti ogledali jamo Huda luknja od zgornjega vhoda ti. Lisičina do spodnjega vhoda oziroma v tem primeru izhoda, kjer so potekali izpiti.

Spodaj pa še nekaj slikic “pajkov v steni” 🙂

Star železniški predor - vhod v jamo levo
avgust 30, 2010

Ker se letos z Brino še nisva namakal v morju, sva z veseljem sprejela povabilo bratranca, da se njemu in njegovi biljši polovici pridruživa na morju. V petek po službi sva se na hitro spakirala in jo odjadrala proti Istri. O tem da sva zalutala in namesto v Maredi pristala skoraj v Poreču pa kdaj drugič 🙂
Vreme je bilo fenomenalno v soboto… do okrog 17:00, potem tri urce sodni dan… sam sem to dogajanje kar prespal – do naslednjega jutra, ko sem bil spet pokonci in pri močeh 😀
Nedelja pa krasna, fajni oblački, tako da sva z Brino izkoristila, glede na to, da oba rada fotografirava, in se sprehodila ob obali proti Pineti v upanju na kakšen super sončni zahod… ki pa ga fotografi ne vidijo radi preveč – naj bi bil že preveč uporabljen motiv – a meni še vedno predstavlja izziv… kot vse!
Pa da se ne bom preveč na široko razpisal, bom raje prilimal fotke in vmes kaj pokomentiral…

Havajški valovi...