Tukaj bi moral biti naslov... Posts

August 10, 2010

Nedeljsko lepo vreme je bilo za izkoristiti, saj so bili prejšnji dnevi običajno dopoldne kolikor toliko lepi in sončni, popoldan pa so nad naše kraje obvezno zakrili težki oblaki in s seboj prinesli dež, veter in ponekod po Sloveniji še kaj bolj trdega.

Viharjenje možganov – kam gremo?! In pade ideja, da bi lahko šli v Zagreb v živalski vrt – po nekaterih besedah ogromen, veličasten, neponovljiv,… No, in smo se šli prepričat na lastne oči. Sedaj ko je dolenjski krak avtoceste dokončan, samo pritiskaš na plin in obračaš volan – ni slabo 🙂

Malo pred mejo Brina pogleduje naše osebne izkaznice in… “Simon, tebi pa poteče osebna”… trenutek tišine… “Ne, ti je že!” Hm,.. naj obrnem sredi avtoceste? Ne, itaq da ne. Pomolimo osebku na meji kar imamo pa da vidimo. Brina in Ajda pravita naj hlinim presenečenje, če kdo opazi da datumi niso več najbolj na tekočem. Čez Slovensko mejo brez problema, na Hrvaški strani nikogaršnje zemlje pa… Itaq je opazil, pove,… jaz pa od “presenečenja” izustim le “O, jebote!” Sprašuje, če imam potni list – valda nimam – reče naj kar obrnem… ok, kaj pa hočem. Pa le povpraša kam gremo, povem plane in vpraša še kdaj se vračamo. “Okrog osmih!” – in seveda je moral nekaj dodati in “ukazal”, da moram biti nazaj na meji do 19 ure, ali pa bo spisal prijavo. Ok, hvala in nasvidenje, pa smo se peljali naprej po lepi njihovi.

Zagreb… jaooo, nič označeno za živalski vrt. K sreči navigator Brina ogleduje po mapi in izpiskih po katerih ulicah se pride do ZOO-ja in kmalu ga zagledamo… Ok, sedaj vemo kje je, sedaj pa drugi problem parking. K sreči je nedelja in je modra cona “free of charge”, ampak kriza je, ko vidiš parking, pa ne moreš zapeljati nanj zaradi neštetih enosmernih ulic in prometa. Tako dva trije ne tako majhni krogi po hrvaški prestolnici – vedno zafrknil voznik (moja malenkost). No končno se sparkiramo med bloki in jo peš mahnemo proti vhodu.

Vhod v živalski vrt in Maksimir park
Vhod v živalski vrt in Maksimir park
August 5, 2010
August 4, 2010

Nedelja – le zakaj ne sobota, da imamo kasneje lahko še dan počitka od jamarskih akcij…?! No ja, tokrat je bil glavni razlog vreme, saj je bila nedeljska napoved precej bolj prijazna kot sobotna… sicer pa se lahko že dan prej spočiješ od naporov naslednjega dne! 🙂
Kje sem ostal? Aha, –> Nedelja, ob 7:00 zbor, nabiranje opreme, kot vedno na društvu – ferajnu. Potem pa proti Železnikom na jutranjo kavico. Pridemo tja, kafič še zaprt, do odprtja še 20 minut, ampak se jegospodična, ki je bila že na delovnem mestu, usmilila naših kofeta in ostalih pritiklin kličočih obrazov in izjemoma odprla malček prej in nam postregla z… vsem kar smo si pač zaželeli.
Potem pa naprej poti planini Klom, no malenkost prej smo se ustavili in pričeli z ritualom preoblačenja in opremljanja. Ko nas kdo vidi v tem početju si verjetno misli svoje, marsikdo niti ne upa vprašati kdo smo in kam gremo… Okolica namreč skoraj vedno zgleda, kot da smo mi in naša oprema padli z letala – oprema je namreč skoraj vedno razmetana okoli in okoli 🙂

Ritual, ki se ga ne sme motiti 🙂
July 26, 2010

Sicer je bil plan sobotne akcije obisk in fotografiranje društveno najgloblje raziskane jame – Klomskega brezna, a nam jo je zagodla vremenska napoved in seveda tisto sranje, ki je padalo iz neba,… kako se že temu reče… aja, dež!
Nihče izmed svete trojice, ki to soboto ni imela pametnejšega dela in smo se zbrali ob 8:00 na ferajnu, ni imel želje pešačiti proti prvotnemu cilju v dežju,… pa tudi napoved za popoldne ni bila pretirano simpatična, zato smo za cilj izbrali Jamo pri Svetih Treh Kraljih.

Po kavici na eni izmed loških črpalk smo se Tomaž, Uroš in moja malenkost odpravili proti Žirem in še malček naprej, do vhoda. Ja, ta jama je za obisk ob slabem vremenu prav odlična. Parkiraš skoraj pred vhodom, zraven je brunarica, kjer se lahko pod nadstreškom v miru in predvsem na suhem preoblečeš,… Sedaj, v toplih mesecih je tam tudi pipica s tekočo vodo, za zasilno ureditev, ko pridemo iz jame, pa še kaj bi se našlo 🙂

Preoblačenje pred jamo
July 21, 2010

No, ker sem se ravno danes cepil proti Hepatitisu A in B in tifusu… pišuka, kot bi gledal Dr. Housa – no, če me kdaj v roke dobi, bodo vsaj tri diagnoze takoj odpadle 🙂 No, kje sem ostal,… aha, in ker imam časa očitno preveč bom pa še nekaj spisal o obisku Irske, predvsem Dublina, kjer sva se z najdražjo največ zadrževala 🙂
Odhod iz letališča Treviso (najugodnejša karta pri Ryanairu) in potem če se ne motim dve urci in pol leta, ko sva že zagledala prvo obličje najine destinacije…

Prvi pogled na Irsko

style=”text-align: center;”>

July 19, 2010

Sicer bi, glede na sliko v glavi, prvi post moral biti o jamski fotografiji, a ker je trenutno suša s fotografskimi akcijami v podzemlje bo prva objava pač nekaj drugega in obisk bolnice Franje v soboto 17. julija, bo moral zadostovati :-)Nazadnje sem bil v SVPB* Franja nekje v osnovni šoli… pa niti ni važno koliko let je že tega. Takrat te učitelji vlačijo vsepovsod, a kaj ko takrat ni nekega zanimanja ali bolje takrat otrok niti še ne razume, zakaj se je šlo, zakaj bi to bilo pomembno (pa nisem niti sedaj prepričan v to). No, kakorkoli – Franja je za obiskat. Cena vstopnice 3€ za odrasle tudi ni pretirana, glede na to, da je že pivo v kakšnem lokalu v našem glavnem mestu že toliko ali celo kaj več.
Po povodnji septembra 2007 je bila popolnoma uničena, preživela je le ena sama baraka, vendar so prostovoljci in ostali udeleženci verjetno z precej, precej truda vso stvar, kot sem ugotovil, zelo zgledno uredili.Celotno pot od parkirišča do vstopa v Franjo, si sledijo informativne table z izseki iz partizanskih knjig, pisem ipd, zraven pa obrazložitev različnih detajlov.

Pot v sotesko je lepo urejena, na nevarnih delih pokrita s streho, saj kamenje očitno kar redno pada v sotesko. No, preko slapiča po stopnicah in že smo pri kasi, kjer poberejo tiste fičnike in že smo notri. Potem pa je bilo seveda na vrsti firbcanje po vseh barakah. Vsaka je označena s tablico – kaj je tam bilo, v notranjosti pa so razstavljeni eksponati (žal predvsem kopije, originali so bili namreč uničeni v prej omenjeni povodnji), vendar vseeno vredno ogleda. Prav tako je v vsaki baraki tabla z dodatnimi pojasnili in zgodbami.

Ups, pa sem skoraj pozabil na slike… ja, tole bo predvsem fotoblog, vendar kratek uvod nikoli ne škodi 🙂

*SVPB – Slovenska vojna partizanska bolnica

Prijeten sprehod po urejeni poti proti soteski