Kategorija: Jamarstvo / Caving

Jamska fotografija in jamarske akcije

15 marca, 2011

Pa je prišel spet dan vrnitve v Konasnico – vsaj zame in moj fotoaparat in fleše. DZRJL so seveda pridno raziskovali tudi vmes in po zadnjih podatkih jame še kar ni konec – in upam, da se bo tako nadaljevalo še vsaj nekaj časa 😀

Ob 8:00 smo se zbrali Tomaž, Brina in televrsticepisoči in se odpravili proti jami. Seveda obvezen pit-stop na kavici na Češnjici, potem pa naprej proti Dražgošam in proti jami. Cesta je bila precej bolj kopna kot 14 dni nazaj,… A sem imel težavice s kamenjem po cesti… non-stop je nekaj butalo ob poden avtomobila. Ravno pred parkingom pa še ena velika skala na cesti, a sva jo s Tomažem s skupnimi močmi zavalila nazaj pod breg in smo lahko nadaljevali 🙂 Na parkingu pa nahrbtnike na rame in v breg… Joooo, sta bila oba Brina in Tomaž kar malo zaskrbljena kako gre tukaj navzdol – strmina, suho listje, čevlji pa nimajo nobenega pravega grifa. Ampak sem ju takoj potolažil, da o tem se razmišlja potem, ne že zdaj 🙂

Pri preoblačenju pa “naturlich” že testiram fleše in prožilce – vsakič imam namreč z njimi nekaj težavic, preden jih usposobim…

Vhodni del jame
2 marca, 2011

Hm, šele nedeljska akcija, pa imam že cel kup mailov in vprašanj – “Kdaj bodo fotke?” 🙂
Torej, še eno nedeljo nazaj, 20.2. so člani DZRJL iz Ljubljane po kar nekaj akcijah končno stopili v nove dele jame Konsanica v bližini Dražgoš. Anže, naš član je bil takrat zraven in takoj zvečer sem imel telefon, da kaj sem zamudil, da naprej je pa kraaaaaass, ni bilo konca navdušenja. No, 3x mi običajno ni treba reči, tako da smo se v nedeljo potem pridružili DZRJL še Walter, Peter, Nace in moja malenkost. Ogroooomno ljudi – nekaj skupin vsaka z svojo nalogo, ciljem 🙂
Fotografi, merilci, “označevalci” poti…
Zborno mesto v gostilnici na Češnjici pri Železnikih, spijemo kavico inu odrinemo naprej. Skozi Dražgoše vse lepo in prav, tudi po gozdni cesti po snegu brez problemov… Vse do “parkirišča” – kaj pa vem, se mi zdi, da je trajalo vsaj 1 uro, da smo parkirali 4 jeklene konjičke… Delali pa smo zato skoraj vsi – kopanje, polaganje vej pod kolesa, potiskanje naprej, nazaj… Kombi so nekateri celo potiskali od strani, da ne bi zdrsnil s ceste – v glavnem pestro in timsko delo 😀

Timsko delo
29 novembra, 2010

Sicer jamarski zapis, a tokrat enkrat za spremembo se je dogajalo na površju 🙂
Vremenska napoved za soboto je bila kar prijetna, glede na prejšnje in napovedi za prihodnje dni, zato je bila vaja reševanja iz žičnic potrjena – organizator SCT Stari vrh, udeleženci pa Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, Društvo za raziskovanje jam Kranj, Jamarsko društvo Carnium Kranj in pa prostovoljni gasilci ter Gorska reševalna služba. Zbor na spodnji postaji žičnice, kjer so nam dodelili “stebre” kjer rešujemo jamarji. In k sreči smo bili nekje na sredini smučišča, kamor smo se še lahko zapeljali z jeklenim konjičkom… se opremili in se zapodili po snegu do tistih, ki so ostali na sedežnici.

Ko smo dospeli do stebra, ki nam je bil dodeljen, smo se spodaj še na hitro pomenili in potem je prvi že plezal proti vrhu stebra.

Pomenek pred "reševanjem"
22 novembra, 2010

Ne, ne, blog ni zaspal… jaz tudi ne… pač pa je bil zelo pester in zaposlen celoten prejšnji teden pa ni bilo časa za nadaljevanje pregledovanja in izbiranja fotk za nadaljnje objave iz popotovanja po Egiptu… tudi tokrat še ni dovolj časa za to, smo pa z jamarji zaradi snemanja novoletnega videa obiskali jamo Kevderc na Lubniku, kjer so nastajali posnetki in prizori za novi filmček.

Že prvi vstop v jamo je bil zame stresen – vode v izobilju, tekla je iz vsepovsod, kar nisem v tej jami doživel že sigurno 6 let, jaz pa brez stojala, grrrr… No na koncu snemanja, potem ko sem se 4 ure samo slinil in mislil kaj bi lahko pofotkal mi je naš scenarist, režiser in kamerman posodil stojalo, da sem se lahko malo igral še s svojim fotoaparatom in naredil cele tri fotke – v večih verzijah seveda 🙂

Prvi - manjši curek iz stropa

8 novembra, 2010

Megleno sobotno jutro, 6. novembra smo se ljubitelji podzemnega sveta odpravili v Brezen pri Jelenjah ali bolj znano ime Brezno pod Blegošem, ki leži, kot že ime pove nekje na pobočju Blegoša. Zbor v kafiču v Škofji Loki in potem proti Leskovici, do Vogradov, kjer smo pustili avto, potem pa so se ostali prepustili mojemu vodstvu do vhoda – bil sem namreč edini udeleženec akcije, ki je jamo že obiskal. Samozavestno sem zakorakal po poti od parkirišča, ki se počasi vzpenja in pod težkim nahrbtnikom opreme in ostalega ne da kaj prida dihati. Po cca. 20 minutah ovinkov in vzpenjanja pa se v meni naseli črv dvoma, da smo pa mogoče že predaleč… Sem bil skoraj prepričan, da če grem levo direktno v breg, da pridem do vhoda… No, ta breg se je kar vlekel in vlekel… A ostalim še vedno nisem priznal, da sem se izgubil, so mi samo slepo sledili 🙂 Čez nekaj časa pa dospemo do potke, ki mi je znana, od Vogradov do vrha Blegoša, a sem se takrat prepričal, da smo (sem) sfalili… Sicer sem vedel, da se iz te poti tudi pride do vhoda, a nisem vedel, če moram levo dol ali desno v breg, da pridem do odcepa. Izberem breg in po 10 minutah hoje se moja odločitev obrestuje, ker stojim na znanem ovinku, od koder vem, da se pride do brezna. Šibamo nazaj navzdol (ja, vem, če bi šli pravilno se ne bi nič spuščali :-)) in ovinkarimo med drevesi, ki so zrastla ravno na naši poti do jame. Megla je bila vedno bolj gosta in nisem prav veliko videl levo ali desno… pa sem bil spet v dilemi, če gremo pravilno… Sem že razmišljal ali naj ostalim kar uidem v dolino, da me ne štrafajo, ker sem jih zavedel, a sem ravno preden sem nameraval pospešiti korak prispel direktno do vhoda. Kar zaropotalo je po okolici, ko se mi je odvalil kamen od srca 🙂

Tomaža določimo da bo opremil jamo, ostali pa se potem počasi opremljamo in debatiramo. Na današnji akciji se nam je pridružil še Vinko, ki se je sedaj preselil v Nemčijo, a je bil poleti v našem društvu na tečaju za jamarja pripravnika. Ostali so se počasi spuščali v globino, midva pa sva ponavljala osnove, saj je preteklo že kar nekaj časa, ko je bil nazadnje na štriku. Kar grdo me je že gledal, ko sem isto teorijo razlagal že 10-ič, a jaz pravim ziher je ziher… Kljub vsej teoriji sem vseeno s skrbjo gledal za njim, ko se je spuščal v notranjost.

Tomaž - prvopristopnik tisti dan
16 avgusta, 2010

Spet ena nedeljskih akcij. Odločitev zakaj prav nedelja, pa tako kot prejšnjič – zaradi vremena. Zbor na ferajnu – društvu ob 7:30… Midva z Brino sva malček zamudila, a so bili Marko, Andreja, Urša,Tomaž in Nace še vedno tam in pripravljali opremo. Nekaj vrvi, vponke, malo železja – in vseh nas pet se potem nabašemo v dva avtomobila in zvizzz naprej proti Krasu. Seveda obvezen postanek na Ravbarkomandi na – za vsakega svojem razvajanju. In zanimivo, da imajo zunaj pred kafičem kar nekaj miz, nekatere za kadilce in nekatere za nekadilce… Kadilci smo bili “ponesreči” za nekadilsko mizo… a ni bilo nobenih komentarjev 🙂
Po jutranjem razvajanju pa naprej proti cilju. Izvoz Kozina in naprej proti Markovščini. Se peljemo mimo dveh kolovozov… ja en od teh je pravi. Malo naprej obrnemo in nazaj. Mi zavijemo na prvi kolovoz, ki pa se nekje sredi travnika kar konča… Tomaž pa je pametno zapeljal na drugi kolovoz in se pripreljal do “parkinga” oziroma izhodišča za jamo.

Parking
4 avgusta, 2010

Nedelja – le zakaj ne sobota, da imamo kasneje lahko še dan počitka od jamarskih akcij…?! No ja, tokrat je bil glavni razlog vreme, saj je bila nedeljska napoved precej bolj prijazna kot sobotna… sicer pa se lahko že dan prej spočiješ od naporov naslednjega dne! 🙂
Kje sem ostal? Aha, –> Nedelja, ob 7:00 zbor, nabiranje opreme, kot vedno na društvu – ferajnu. Potem pa proti Železnikom na jutranjo kavico. Pridemo tja, kafič še zaprt, do odprtja še 20 minut, ampak se jegospodična, ki je bila že na delovnem mestu, usmilila naših kofeta in ostalih pritiklin kličočih obrazov in izjemoma odprla malček prej in nam postregla z… vsem kar smo si pač zaželeli.
Potem pa naprej poti planini Klom, no malenkost prej smo se ustavili in pričeli z ritualom preoblačenja in opremljanja. Ko nas kdo vidi v tem početju si verjetno misli svoje, marsikdo niti ne upa vprašati kdo smo in kam gremo… Okolica namreč skoraj vedno zgleda, kot da smo mi in naša oprema padli z letala – oprema je namreč skoraj vedno razmetana okoli in okoli 🙂

Ritual, ki se ga ne sme motiti 🙂
26 julija, 2010

Sicer je bil plan sobotne akcije obisk in fotografiranje društveno najgloblje raziskane jame – Klomskega brezna, a nam jo je zagodla vremenska napoved in seveda tisto sranje, ki je padalo iz neba,… kako se že temu reče… aja, dež!
Nihče izmed svete trojice, ki to soboto ni imela pametnejšega dela in smo se zbrali ob 8:00 na ferajnu, ni imel želje pešačiti proti prvotnemu cilju v dežju,… pa tudi napoved za popoldne ni bila pretirano simpatična, zato smo za cilj izbrali Jamo pri Svetih Treh Kraljih.

Po kavici na eni izmed loških črpalk smo se Tomaž, Uroš in moja malenkost odpravili proti Žirem in še malček naprej, do vhoda. Ja, ta jama je za obisk ob slabem vremenu prav odlična. Parkiraš skoraj pred vhodom, zraven je brunarica, kjer se lahko pod nadstreškom v miru in predvsem na suhem preoblečeš,… Sedaj, v toplih mesecih je tam tudi pipica s tekočo vodo, za zasilno ureditev, ko pridemo iz jame, pa še kaj bi se našlo 🙂

Preoblačenje pred jamo