Brimšca

V soboto je bila kar gužva – celo trije smo imeli čas za obisk jame Brimšca 🙂 V lepem vremenu se lepo nabašemo v avto in šibnemo proti Kozini na obvezno kavo… Pri Senožečah pa kar naenkrat oblačno, začne močno deževati – še Andreja se je prebudila na zadnjem zicu in žalostno vzdihnila: “Kaj pa je zdej to?” Nič, do kave moramo priti, potem bomo pa videli kako naprej. In res, srkamo (prav počasi) tisto kavo in opazujemo vreme. Vmes z Nacetom že razmišljava za kakšno alternativno varianto, da te ne pere po breznu, da ni daleč za hodit… ni ideje. Kar naenkrat dež pojenja in celo kakšen sončni žarek je že pokukal izza oblakov, tako da smo se hitro spokali in odpravili naprej proti izhodišču. Je bilo kar hladno ko smo se preoblačili, ampak padalo pa ni 🙂

Uuuu, it was croudy last Saturday – only three of us managed to get some time to visit Brimšca cave 🙂 Warm spring sun was shining when we were loading stuff and ourselves into the car and start driving towards Kozina – standard and mandatory coffee point. Close to coffee it suddenly got cloudy and hard rain began to fall. OMG – why do we always need to be that lucky? We drank that coffee really slowly and looked into the sky. No mercy. We were also thinking of any alternative caves nearby – and normally we had NO idea. 🙂 At last it stopped raining and we didn’t wait a minute when we departed towards the cave.  It was cold but it didn’t rain.

 

Priprave
Priprave

Ker se noben drug ni javil, mi ni preostalo drugega, kot da opremim vhodno brezno in počakam – foto mi je pa tako Nace kot zadnji nosil – vse, samo da mu ni bilo potrebno opremljati 😀 Spodnja fotka je sicer narejena ob izhodu iz jame – a tak impozanten vhod pač mora biti na začetku “zgodbe.”

Nobody volunteered to rig entrance pit and I had no choice but to do it myself and wait at the bottom – Nace took my photo gear. He would do anything just not to rig the cave for others J. Photo below was taken on our way out, but this nice looking entrance deserves to be shown at the very beginning of “story.”

Vhod
Vhod

Andreja je na robu kar vriskala in ko je “pristala” na dnu tiho priznala, da malo jo je pa bilo strah. Priznam, tudi sam občutim nek “rešpekt” ravno v trenutku ko je potrebno čez rob – potem ko enkrat bingljaš ni več panike. Kot zadnji se dol pridrajsa Nace z vso ropotijo. Jama je mrzla, kratka a čudovita! Najprej zavijemo v levi rov do konca, kjer se prične s foto seanso. Komanda pade – tukaj začnemo slikat – Andreja malo čudno pogleda, kaj pa boš tukaj slikal??? No ja, ko je na zaključku pogledala fotke je bila drugačnega mnenja 😀

Andreja was squealing when leaning over the edge and at the bottom she silently admitted that there was some fear present. To be honest I always have some respect (fear is not something a grown man, experienced caver would admit???) on the point where I need to lean myself over the edge. When dangling on the rope below everything is back to normal again. J This cave is short, cold but picturesque. We first depart to the end of the left part and start our photo session.

Konec levega dela jame
Konec levega dela jame

Desno od jamarja se še lepo vidi podpis neke Lidije iz leta 1942 – sicer svaka čast, da so s takratno opremo (ali še starejšo), obiskovali take jame, ampak podpisi jamo le skazijo – v tej jami pa jih kar mrgoli – kot v marsikateri jami v bližini. Včasih je bilo podpisovanje v jamah kot nek šport – “vpisna knjiga, podpiši se, kjer je še prostor…” K sreči (mogoče se mi samo dozdeva) se z leti ozaveščenost obiskovalcev izboljšuje.

On the above photo there is visible signature of a lady that has been there in 1942 – all respect for cavers in those days, but these signatures really don’t fit into cave. Used to be some kind of a sport to sign in every cave someone visited it. Luckily we are seeing a lot of improvements with this kind of behavior – at least real cavers have good manners.

Pod skalnim slapom
Pod skalnim slapom

Spet je sledilo fotkanje in letanje sem inu tja… Zaradi mraza sta imela Nace in Andreja težave s stanjem pri miru – to pomeni 10 sekund ali več brez trzanja, tako da smo fotke ponavljali, ponavljali in,… Doma na računalniku sem sicer našel še kakšno, ki bi jo bilo potrebno ponoviti – ampak tako pač je. Vseh napak na terenu ne “ulovim” 😀

Tokrat sem s sabo vzel celo makro obročke, da sem jih potestiral – ni mi žal! Strokovnega imena tvorbe sicer ne poznam – bi kaj napisal, pa bi me poznavalci hitro “utišali.” Seveda pa mi jih lahko pomagate poimenovati – za naslednjič!

And again – repeating myself – taking photos J Because of cold Andreja and Nace were struggling staying still for 10 seconds or more – so we did repeat a lot! Home behind my computer I have found some photos which would need to be repeated, but that is just how it is. Can’t see all flaws on small DSLR screen.

This time I also took macro extension tube with me – and we got some nice photos with it. I must make this my “always with me equip.”

Skuštranec
Skuštranec
Cevka
Cevka

Mraz je že kar zajedal v kosti, zato smo se odpravili proti vhodni dvorani, da se malo razmigamo in ogrejemo – kolikor se je pač dalo.

We headed back towards entrance hall to get warmer (well as much as we could).

Del vhodne dvorane
Del vhodne dvorane

Potem pa v drugi del jame, ki je na koncu zaradi občutljivosti označen s trakovi – beli biserčki ležijo vsepovsod – in vsaka stopinja izven traku se pozna v tem občutljivem okolju. Pred tem pa v skoraj vsakem kapniku leže kamenčki – in čakajo, da se spremenijo v tiste prave jamske bisere.

From there we went to the other part of the cave, where at the end there are footpaths marked with tape, since everything around is so fragile and every footstep would make inerasable mark. Before that part we found on top of almost every stalagmite small pebbles just waiting to become real cave pearls.    

Jamski biser
Jamski biser
Še en...
Še en…

Predvidevam da so skoraj vsi “podtaknjeni” s strani ljudi – upam da ne z željo, da narava naredi svoj del in se jih nato pobere, ampak da se jih lahko občuduje v tem prečudovitem naravnem okolju.

Čas v jami pa kar teče in teče, zato smo se počasi, ampak res počasi le odpravili nazaj proti površju na zaslužen in obvezen zaključek 🙂

I am assuming that most of them are put there by visitors – hopefully not with goal to get them after some years and take them – these beautiful formations are only nice and shiny in natural environment.

Time is running like crazy underground (unnoticeable), so we departed back on the surface and onwards to well-deserved ending – pizza and beer.

Vhodna dvorana
Vhodna dvorana
IMG_5554
Povratek

Več slik pa v GALERIJI

More photos in GALLERY

© 2014, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

2 komentarja

  1. 20 maja, 2014
    Reply

    Lepe fotke! Res lepe. Ne hecam se.

    A bi mi zdej že kdo razložil, zakaj je ta jama tako mrzla. 🙂

    • Simon
      21 maja, 2014
      Reply

      Bolje zate, da se ne hecaš 🙂
      Zakaj pa je tako hladna ti pa ne znam niti strokovno, niti laično razložiti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*