Egipt 2010 – Luxor 2. dan

No, če je Egiptovski predsednik Mubarak končno odstopil, si lahko tudi sam vzamem čas in nadaljujem s potopisom – fotopisom lanskega potepanja po Egiptu 🙂 Zbudila sva se v prekrasno a že vroče jutro v Luxorju in odšla v jedilnico – sicer nisva vedela, ali nama pripada fruštek ob najemu sobe, a sva se vseeno kar prištulila notri, si naložila krožnike s tisto bore malo izbire – krompir še od včeraj, zelenjave sploh ni bilo, brozga, ki naj bi bila nadomestek kave pa je bolj stežka stekla po grlu 😀

No in ko nama pri izhodu ni nič težil, potem sva verjetno imela nočitev z zajtrkom 🙂 Potem pa na streho do bazenčka, kjer sva se že v jutranjih urah osvežila in potem sva še malo spremljala dogajanje spodaj na ulici, tokrat iz malo višje perspektive. Ogovarjanje turistov na vsakem koraku, zanimivo polivanje ulic da se ne praši, lokalni promet – kar je vedno zanimivo 🙂 in pa seveda razgled.

Kot sem že prej omenil pa zanimivo polivanje ulic, da se ne dviguje prah… Cisterna počasi vozi po ulicah, zadaj sedi možakar in po potrebi odpira “pipco” na cisterni. V določenih pogledih, bi tam zaslovel, če bi jim pripravil kaj “modernega”, avtomatskega, a na naši celini nekaj povem običajnega 🙂

Po tem krajšem opazovanju dogajanja, pa navzdol na ulico in takoj pregovarjanje cene za taksi – najin cilj – zahodni breg Nila in dolina kraljev, kraljic,… Kar nekaj zanimivosti na drugi strani Nila. Sva že odhajala od taksija, ker ni hotel spustiti cene, ko se tip “omehča” in nama spusti ceno (je pa res, da je z nama vsaj 2x do 3x več zaslužil kot bi z domačinom). In že smo se peljali čez most in naprej proti dolini kraljev, kar je bil najin prvi cilj. Ovinek pred vhodom naju taksist “odvrže” in nadaljujeva peš po parkingu proti vhodu. Sami avtobusi, nikjer nobenega taksija?! Očitno sva res ena redkih, ki se samostojno potepava po teh krajih. Prideva do vhoda, kjer takoj prebereva, da vnos fotoaparatov ni dovoljen. Hm, kam hudiča jih lahko dava? Preden kupiva karto nama že težijo, naj neseva aparate nazaj v avtobus. Hm, kam? Prišla sva s taksijem in ga ni več tukaj. Pa se ni dal “Take in on the bus!” Očitno je bilo to vse od angleščine ki jo je premogel, tako da sva naredila fotko začetka doline (in že to mu ni bilo všeč), se obrnila in se odpravila nazaj navzdol.

Sva že razmišljala o tem, da bi nafehtala kakšno skupino, če se jim lahko pridruživa pri vožnji navzdol, ko le ugledava taksi – starina od avtomobila, a je imel taksist vsaj 3x več let 🙂 Spet dilanje za ceno in kmalu sva sedela v avtu na poti proti templju Hatchepsut. Kazalo je sicer, da se s tem avtomobilom ne bomo ravno daleč pripeljali, a naju je le dostavil do vhoda proti templju 🙂

Še preden vstopiš, vidiš ogromne table, kjer te opozarjajo, da če tudi slikaš sam tempelj zunaj templja moraš imeti kupljeno karto?! No ja, verjetno kar nekaj turistov pride do pred templja z zmogljivimi zoom objektivi in pofotkajo vse skupaj od daleč – s tem pa pri templju pač ne zaslužijo. Je pa res, da je vseeno fajn, če si že enkrat tam, da si stvari ogledaš od blizu 😀 Kupiva karto in naprej. Takoj za vogalom čaka vlakec, da te popelje do templja ampak midva sva Gorenjca in sva šla raje peš 🙂 Ura je bila okrog 10ih, vročina pa že neznosna, sence pa NIKJER!

Pri templju pa kar gužva prešvicanih turistov, vsak iščoč tistega nekaj malega sence (tudi midva sva bila med njimi). Ampak detajli templja so vseeno zelo dodelani in zanimiv, sploh glede na podatek, da tempelj izvira iz leta okrog 1480 pred našim štetjem. Sicer sem se pa že navadil, da stvari v Egiptu obstanejo dlje zaradi suhega podnebja.

Po raznih kotičkih se je skrivalo cel kup domačinov, ki so ti bili za drobiž pripravljeni pokazati “največje skrivnosti” tega prostora… A pravijo, da gre osel samo enkrat na led… Običajno te itaq zvlečejo nekam, kamor bi sam tako ali tako prišel ob ogledovanju 🙂

Po cca. 1 uri sprehajanja po templju pa čas za odhod… Heh, pa kako se znajdejo tile Egipčani, izhod seveda obvezno skozi gostilnico, ko prideš tja v senco ti kar odleže, si nabaviš pijačo in malo posediš, da se ohladiš – pravi biznis 🙂

Po ohlajanju na temperaturi 36°C (ogromna razlika glede na 40°C ali več na soncu) in zaužitju hladne pijačke, pa je bilo potrebno naprej. Na koncu parkirišča spet edini taksi (k sreči), kratko dilanje, čeprav je težje, ker poleg njega ni bilo nobenega taksija?! Zato sploh nočejo spustit cene, ampak ko vidi, da kar peš odhajaš naprej, vidi da ne bo toliko zaslužil, kot je mislil, se skoraj pripelje za teboj in spusti na tvojo ceno 😀 C>elo pot do doline kraljic teži, da naju bo peljal še naprej – rad bi naredil deal kar za cel dan, ampak midva nisva za. Teži da naju bo potem prišel iskat, saj pri dolini, da ni taksijev – Ne, ne, bova že našla taksi (še povsod sva ga :-)). Ampak, ko smo se pripeljali do doline kraljic – pismo, prav res nobenega taksija, nobenega avtobusa – NIČ. Hm, ok, pridi naju iskat čez eno uro in pol. Deal in se je nasmejano odpeljal. Midva pa najprej po karte, ko sva že obkrožena z raznimi prodajalci, sploh en mlad, Mohamed, je bil vztrajen in z nama hodil skoraj do vhoda – in na koncu toliko težil: “Will you visit my shop?”, da sem samo rekel “Maybe” – oh, ko bi vedel prej 🙂 Notri pa – nobenih turistov, peklenska vročina in cel kup lukenj sredi skal… Pa sva vsake toliko pokukala v kakšno, ki je bila odprta… Ampak brez luči daleč ne prideš, pa še zrak notri je, hm… kot da ga ne bi bilo 🙂

Pa sva le prišla do ene grobnice malo bolj “uštimane”, zunaj pa že domačini pripravljeni kot sokoli na dodaten zaslužek. Pred grobnico ti v roke potisne kos kartona, s katerim si lahko mahaš pred ksihtom, da malček lažje premaguješ vročino in slab zrak. In razlaga ob vsaki slikici – v bolj polomljeni angleščini in s kriljenjem rok po zraku. In potem začne kazati na fotoaparat in naj slikam – pišuka, sem vedel, da bom nekaj malega napitnine pustil in sem slikal. Ampak brez fleša – baje je to tisto kar najbolj uničuje poslikave – poleg izdihanega zraka obiskovalcev seveda. Ampak verjetno sem eden redkih, ki je slikal brez fleša – in kdo ve, kdaj bo grobnica preveč uničena za obisk. Ena izmed njih (najlepša) je že permanentno zaprta za obisk in bodo baje postavili repliko. Ob naslikani nosečnici prične kazati na Brinin trebuh in “Inšalah” ja, inshallah ob svojem času 😀

Na koncu po pregovarjanju, ko mu pustim nekaj napitnine, se prikaže še en domačin kao šef – in da moram njemu tudi dati?! No, da naju le pustijo pri miru 🙂 K sreči sem imel vedno večji denar v enem žepu, manjše zneske pa porazdeljene po več žepih, tako da sem se običajno samo stegnil z roko v žep, izvlekel in dal kar je bilo tam 😀 Naprej pa v drugo grobnico, edino ki je bila še odprta. Pred vhodom že eden teži, naj pustiva fotoaparate na polici zunaj – ja pa kaj še, prvič ti ne zaupam, drugič bi pa verjetno na koncu zahtevali še plačilo za “varovanje” 🙂 Ravno pri vsaki grobnici me pa že ne bodo nategovali in po krajšem prepirčku (baje se tukaj tako ali tako na ta način sporazumevajo), so naju le spustili not, da sva si lahko ogledala še drugo grobnico.

In to je bilo to, kar je bilo za videti v tej dolini – hm, sva šele eno uro tukaj, taksi pa pride šele čez pol ure – in čakanje na tej peklenski vročini ni nikomur dišalo. No ja, greva na parking, pa bova videla kako in kaj… Že pred trgovinicami prileti Mohamed in prične vabiti v trgovinico, ampak ker sva že stenstana od vsega tega sonca, si želiva samo nazaj proti Luxorju in ko na koncu parkirišča vidim taksi – se ne bi ustavljal po trgovinicah in zamudil šanso, da se že odpeljeva. “Come in to my shop” prične spet Mohamed. Odvrnem, da nimava časa. “But you said you will” Nope, rekel sem “Maybe” pa mi začne porivati v roke neke kipce (sicer lepi, ampak jaz jih nisem rabil), in tako z nama šiba cel čas vse do taksija in vztrajno sam sebi niža ceno… Pričel je na 100 egipčanskih funtih, preden sem zaprl vrata taksija pa sva bila že na 15ih funtih, kar je vsega skupaj 2€ za tri kipce – in ko smo se odpeljali mi je bilo kar malo žal, da jih nisem vzel – take cene verjetno ne bi nikoli zdilal 🙂 Taksi tokrat samo do Nila in potem s trajektom čez skoraj pred vrata najinega hotela 🙂 Obstajata dva trajekta – eden za turiste in eden za domačine. Turistični stane 15-20 funtov, lokalni pa 1 funt in tipična Gorenjca sva šla valda na tistega za domačine. Denar pobira star možakar, ki sedi v senci in gleda v svoje noge… pred seboj pa ima košarico z denarjem, kamor vržeš za karto. Prideva mimo midva, vržem notri 2 funta – očitno so mu bile moje evropejske noge všeč, saj je dvignil pogled, se zasmejal in pokazal tistih nekaj redkih belih zob in nakazal na košaro… No ja, pa sem vrgel notri še dva funtka povrhu in osrečil nekoga (I guess), nama pa tudi ne bo manjkalo 🙂

V sobici pa presenečenje 🙂 Vsakič sva v sobi na posteljah pustila nekaj drobiža za sobarje (nikjer nisem zasledil sobarice), in vedno se potem bolj potrudijo in ti iz rjuhe, brisače ali česarkoli izdelajo kakšno “umetnino”, ki popestri prihod v sobo 🙂

Hitro nadeneva kopalke, vzameva brisačo in na vrh hotela se namočit v bazenu!

Po prijetni ohladitvi pa proti muzeju mumificiranja, ampak ko sva prišla tja, še ni bilo odprto, tako da sva se usedla na klopco v bližini in čakala. Senca je bila, tako da sva samo opazovala dogajanje okrog naju – domačini pa so opazovali naju 🙂 Pride deček do naju in ponuja cel komplet poštnih kartic Karnak templja, cena 50 funtov… Ne, ne, toliko pa ne dam! In mali nikakor ni hotel spustiti cene, midva pa ne toliko plačati – čeprav sva vedela, da morava še spisati kartice in jih poslati domačim ter prijateljem, kar nama v teh 12ih dneh še ni uspelo. Po krajšem barantanju mali odide brez da bi prodal kartice. Kasneje se vrne in spet teži… ko pride mimo še en mladenič, vpraša koliko dava za kartice… 10 funtov odvrnem (1,5 €), vzame malemu kartice, jaz mu dam denar in skupaj sta potem odkorakala – verjetno pa smo bili vsi zadovoljni. Midva za 20 poceni kartic, onadva pa zaradi zasluženega denarja. 🙂

Med čakanjem sva ob naju opazovala še policijsko “akcijo”, ko so zgrabili možakarja in ga porinili v prtljažnik in zaprli. On je potem sedel v prtljažniku avtomobila, policisti v avtu in kadili, ob avtu pa je sedel še deček, očitno sorodnik, prijatelj zaprtega. Kar naenkrat pa policisti v luft, zgrabijo malega (ki je samo sedel tam), in ga ob neutolažljivem joku zabrišejo v prtljažnik. Kakih pet minut so imeli potem oba v avtu, iz katerega se je še vedno slišal jok, ko so potem oba spustili in so šli vsak svojo pot – svašta!

No, vrata muzeja mumificiranja se končno odpro, zato se odpraviva notri. Slikanje prepovedano – žal. Drugače pa izredno zanimiv prikaz mumificiranja, ogromno eksponatov in odlična razlaga ob njih – če se bo kdo kdaj potepal po teh krajih priporočam ogled!

Pa sva bila spet sobi, kjer je Brina pridno izpisala kartice, sam pa sem po dolgem času spet malo “pobuljil” TV 🙂

No, ker nisva prišla sem samo lenarit, sva ob zatonu sonca odšla še na tržnico malo barantati – Brina si je zaželela še šalov 🙂 Mesarija na tržnici – +35°C, meso pa kar visi na kljukah, polno muh… Brina bi skoraj izpraznila vsebino svojega želodčka, tako da sva jo hitro ucvrla naprej – jaz pa sem pozabil slikat?! No, ampak potem sva le prišla na njihovo tržnico in Brina se je takoj zapodila med pisane police.

No, ker sva bila barantanja in cen navajena iz Khan el-Khallili tržnice v Kairu, so bile tukaj cene še bolj navite. Tako da tisto, da je 1/3 začetne cene realna cena in če dosežeš 1/2 cene si lahko zadovoljen, tukaj ni veljalo, tako da sva vedno dilala vsaj do 1/3. In Brina je bila pri šalih neizprosna – sem že skoraj videl nemoč v očeh prodajalcev 😀

Brina je šibala dalje po šopingu, sam pa sem počasi začel ugotavljati, da nekaj ne štima s črevesjem… tako da sva morala kaj hitro zapustiti tržnico, da se ne bi kar tam usral. Sicer Brina bolj misli, da me je začelo črvičiti ob pogledu na denarnico, ki jo je kar pridno praznila 🙂 P.S. Sem zdržal do sobe, potem pa kar kakšno urco (parkrat) presedel na školjki. Krivec? Nope, ni bila njihova hrana ali karkoli – krive so bile suhe marelice, ki sva jih prinesla s seboj in tenstala vse te dni v nahrbtniku na +40°C, tako da je še dobro, da mi je samo rit odprlo 🙂

Pa še celotna GALERIJA – kot da že v postu ni dovolj slik 😀

© 2011, Simon. All rights reserved.