Glažarica

Ker je bila vremenska napoved za tisti vikend preslaba, smo letošnji tabor namesto v Keli, kjer bi bilo na -270, kjer imamo kar nekaj dela za nadaljevanje premokro, smo se odločili, da razopremimo našo staro znanko – Glažarico. Opremljena je že dolgo, a v njej kar nekaj let nismo nič “delali.” Zgodaj zjutraj se nas je kar precej nabralo na ferajnu, nekateri so odrinili direktno do jame, eni pa smo se odpeljali še po čevape in nekaj kruha – takrat ko se nas dobi vsaj polovica ferajna na akciji, je fajn, če se popoldan/zvečer še malo usedemo ob ognju ter jedači in pijači.

Walter opremi prvih nekaj metrov do štrika
Walter opremi prvih nekaj metrov do štrika

Zanimivo je, da je vhod v jamo vsega 5 metrov od ceste, a ga ni prej nihče opazil – dokler ga ni povsem po naključju našel naš Pero – in zgodba se je pričela.

Andreja spodaj, Marko zgoraj
Andreja spodaj, Marko zgoraj

Zaradi nestabilnega terena smo jamo opremili skozi nekdanji meander na vrhu, tako da se mimo skal in zemlje, ki se nekako še držita drče popelješ po luftu mimo brez nevarnosti, da bi kaj prožil na štrik ali jamarja pod sabo.

Prva ekipa je šla v daljši del razopremit zadnjo stopnjo in kamin pred njo, naša pa podreti prečko nad zadnjim breznom v drugem delu – kjer smo nazadnje iskali možnost nadaljevanja – a brezuspešno. Močan prepih se namreč izgubi – kam še vedno ne vemo.

Prečka
Prečka

Kar adrenalinska zadeva – raje ne pomislim, kako se je zadeva takrat sploh nadelala 🙂 Ko smo prečko podrli, nismo mogli odviti vijakov na karabinih – pa smo pričeli štrik skozi vleči in tam nekje na polovici Pero ravno pripomni, da fotoaparat malo premaknem, ko se zasliši za mano – bum, tresk, bum,… Kar malo v strahu pogledam kaj leti proti tisti črnini – saj ne vem če mi je odleglo, ko sem videl, da proti dnu leti kovček in ne fotoaparat. Sledi trenutek tišine… potem pa že pripravljanje opreme za spust na dno – kovček pa ja moram dobiti. Uporabim kar vrv od prečke in se spustim čez rob. Lučka na čeladi komaj še brli – do dna ne vidim, prav tako ne, če je štrika dovolj. Končno le zagledam vozel na koncu – v luftu 🙁 No, ko končno dovolj razširim zenice vidim, da je komaj kaj več kot meter do dna. Podrem vozel in se zapeljem skozi konec. Pričakoval sem da bom takoj opazil tisti rumen kovček – a sem ga kar nekaj časa iskal po dvorani in končno našel. Kljub temu, da se je odkotalil odprt – je bila vsa oprema še vedno v njem, takrat mi je le malo odleglo – nov prožilec sem ravno nabavil, ker sem prejšnjega na eni od akcij pozabil (izgubil) in bi žena verjetno spraševala na način – A nisi ravno zadnjič tega nabavil?? No, pustimo detajle…

Ko je bila spet vsa oprema na kupu, sta Peter in Aljaž odrinila proti površju, midva s Tomažem pa sva na poti ven naredila še par fotk – nisem ziher, če bo še kdaj priložnost za obisk in fotografiranje.

Rov do prečnice
Rov do prečnice
Belo okrasje
Belo okrasje

Že na poti noter smo ogledovali ogromno deblo in se pregovarjali ali se je premaknilo ali ne… No, na poti nazaj smo bili sklepčni, da je to res deblo katerega se na prejšnjih akcijah nismo upali niti grdo pogledati, tako nestabilno je slonelo nad vhodom v notranjost jame – in v vmesnih letih je zdrsnilo in se zataknilo nekaj nižje na velikem balvanu.

"Grozeče" deblo
“Grozeče” deblo
Materiala za brunarico ali dve :)
Materiala za brunarico ali dve 🙂

Na površje smo se vrnili še podnevi in se kaj hitro odpravili na zaključek ob lovski koči pri jami Kela.

Glavni chef
Glavni chef
Večerni razgled iz bližnjega robu
Večerni razgled iz bližnjega robu

Kakšna slikica več pa v GALERIJI

© 2014, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*