Hm, šele nedeljska akcija, pa imam že cel kup mailov in vprašanj – “Kdaj bodo fotke?” 🙂
Torej, še eno nedeljo nazaj, 20.2. so člani DZRJL iz Ljubljane po kar nekaj akcijah končno stopili v nove dele jame Konsanica v bližini Dražgoš. Anže, naš član je bil takrat zraven in takoj zvečer sem imel telefon, da kaj sem zamudil, da naprej je pa kraaaaaass, ni bilo konca navdušenja. No, 3x mi običajno ni treba reči, tako da smo se v nedeljo potem pridružili DZRJL še Walter, Peter, Nace in moja malenkost. Ogroooomno ljudi – nekaj skupin vsaka z svojo nalogo, ciljem 🙂
Fotografi, merilci, “označevalci” poti…
Zborno mesto v gostilnici na Češnjici pri Železnikih, spijemo kavico inu odrinemo naprej. Skozi Dražgoše vse lepo in prav, tudi po gozdni cesti po snegu brez problemov… Vse do “parkirišča” – kaj pa vem, se mi zdi, da je trajalo vsaj 1 uro, da smo parkirali 4 jeklene konjičke… Delali pa smo zato skoraj vsi – kopanje, polaganje vej pod kolesa, potiskanje naprej, nazaj… Kombi so nekateri celo potiskali od strani, da ne bi zdrsnil s ceste – v glavnem pestro in timsko delo 😀
No, po ogrevanju pa pot pod noge in naravnost v breg… Cca. 20 – 25 minut hoje navkreber in že smo bili zbrani pri/v vhodu v jamo. Debate na vseh straneh in nekakšno tiho pričakovanje “novega”, videti kaj so odkrili prejšnjo nedeljo. Pot začnemo po starih delih, pred prvo ožinico manjši zastoj, a smo poslušali zavijanje vetra skozi naše nadaljevanje – noro, če ne bi vedel, da gre za prepih, bi stavil, da je na drugi strani reka 🙂 V naslednji dvorani spet zastoj… tokrat pred vstopom v nove dele. Kopali so namreč kar naravnost navzdol – in niti predstavljam si ne, koliko dela je bilo vloženega v to… Cca. 10 metrov globoko so skopali, preden se jim je odprlo – edino kar jih je vodilo pa je bil močan prepih skozi skale. Ampak se jim je obrestovalo! Najprej smo se držali bolj skupaj, potem pa so nas fotografe spustili naprej, da bi naredili fotke brez “označevalnih” trakov – po jami oziroma skozi/čez krhke in ranljive dele so namreč označili poti, kjer naj bi zanamci hodili, da ne bi bili vsepovprek in uničevali jamski inventar po nepotrebnem. Pridemo do sigaste bariere in iščemo prehod… Prvopristopniki se ne morejo spomniti kje so prvič nadaljevali, a smo prehod hitro našli in se spustili skozi vetrovno luknjo – res pihaaaaa!
Zgornja fotka ni ravno “ostra” in po pravilih, a kaj, ko se mi je objektiv tako silno rosil ob spremembi temperature… Ampak saj naprej po jami je bilo boljše 🙂 Ves čas smo gledali, kje napredovati, da bi naredili čimmanj škode, hkrati pa smo označevali kje smo hodili, da so “označevalci” za nami tam speljali pot.
Vzdihov in občudovanja lepot kar ni bilo konca… Ker sem vmes že fotkal, so nam nekateri ušli naprej, tako da sva bila z Nacetom zadaj, pridružil pa se nama je še Davor – “najemnik” brunarice v Dražgošah, kamor so jamarji hodili na zaključke po akcijah kopanja in so ga sedaj, ko so odkrili nadaljevanje povabili na ogled. Prišli smo skoraj do sigaste kope, od koder naj bi bil naprej najlepši del, a smo se mi raje obrnili – gužva v kateri ne moreš fotografirat, pa še nič za preobuti nismo imeli s seboj, da ne bi umazali bele sige. Bo drugič še priložnost, da na digitalni senzor ujamem tudi ta del 🙂 Davor se je izkazal za profesionalca, fleše je nastavljal sam, kakor sem rekel – pa me je samo enkrat gledal kaj delam?! Ni kaj, samouk. Je bil pa v ogromno pomoč pri nastajanju fotk, tako da še na tem mestu: Davor hvala!
Nadaljevali smo nazaj proti izhodu in samo občudovali in še enkrat občudovali okrasje matere narave, ogromen rove,…
Tukaj naju je Davor zapustil, saj je imel delo v brunarici, tako da sva z Nacetom potem nadaljevala solo – in priznam, da nama je šlo precej dobro, čeprav sem imel pomisleke, saj že dolgo nisem slikal v tako majhni ekipi 😀
Sicer sem imel dovoljenje, da umaknem trakove za fotkanje in jih potem postavim nazaj, a se mi zdi, da na nekaterih fotografijah kar pašejo zraven, mogoče kot sporočilnost, da jamarji ne uničujemo in pazimo ob raziskovanju krhke narave.
Hm, ziher fotkanja vsaj 5 ur, pa se nama je zdelo, da sva bila mimogrede pri koncu novih delov in samo še plazenje/plezanje navzgor proti staremu delu jame in ven.
O tem, da sva pri avtomobilih spet izgubila vsaj kakšno uro s kopanjem in natikanjem verig, preden sva lahko speljala in se odpeljala proti brunarici v Dražgošah na primeren zaključek ob pici in pivu! Ampak zgodba s Konasnico še ni končana,… še se vrnem 🙂
Pa še GALERIJA
© 2011, Simon. All rights reserved.
Ooooo….
Oooooooo…..
Oooooooooo…..
In to na Gorenjskem! Res lepa jama.
In krasne fotke!
Ja, pa napisano je tudi fajn! 🙂
Ojla, si me spomnil na jamo moje mladosti. Kot mulci smo bili večkat letno notri, ampak samo v jami na začetku, naprej nismo upali…
Res lepe fotke.
Verjamem, sem slišal govorice o večkratnih obiskih – včasih. Današnja generacija pač vse to počne preko računalnika 😀
Hvala Roman.
Živjo!
Res lepe slike, ko sem bil še majhen sem bil tudi jaz notri s kolegom (prišla sva do prve dvorane)in že takrat nisem mogel verjeti, da se je kaj takega naredilo lahko tudi pri nas v neposredni bližini 🙂
Sem izredno navdušen in hvala za tole.
Kaj pravite da je notri tudi podzemsko jezero?
Aleš živjo!
Hvala za komentar – ja, kar se je odprlo naprej je nepredstavljivo lepo 🙂
Jezera zaenkrat še ni – vendar vsi jamarji upamo, da ga nekdaj ugledamo – čimvečjega 😀
lp, Simon
Zdravo!
Včeraj sem bil po 14 letih spet v jami in seveda tudi v novejših delih.
Nepopisno sem bil navdušen nad novim delom jame!!! 🙂
Res ne moraš verjeti kaj dela narava in vsa čast tistim, ki so skopali rov.
Sicer se je malo težje premikati po rovu in včasih te presune tisto –
kaj če se mi kaj naredi, ampak … potem kar vidiš, pa to vse da na stran.
Čudovita jama! 🙂
Hvala za komentar. Jama je res fascinantna. Sicer pa upam, da v jamo nisi šel sam!? Jamarji hodimo po jamah v skupinah po 3-je. Ravno v primeru, če se komu kaj zgodi, lahko eden ostane pri ponesrečenem, drugi pa “šiba” ven po pomoč – potem razmišljanje o tem, da se ti kaj naredi ni več tako moteče 🙂 V vednost za naslednjič, sicer pa lepo da si se oglasil.
Ful zakon.
Pred leti sem bil že not, pa je že stari del jame fascinanten.
Upam, da ste novi del zaprli in zavarovali, če ne bo razbito v pol leta.
Matej živjo,
jama še ni zaprta – kdaj bo, če bo pa ne morem odgovoriti. Društvo DZRJL je naredilo zaenkrat že precej s tem, ko so postavili trakove in označili poti – če se bodo pa obiskovalci poti držali je pa drugi vprašanje?
Zapiranje jam ne gre kar na horuk – niti si nihče jame ne more lastiti in prepovedovati obisk, bomo pa videli kako bo s tem.
A se da to pogledat? Vsako leto sem vsaj enkrat v jami, pa mi še na misel ni prišlo, da je možno kaj tako čudovitega.Če se ne da pogledat pa vsaj hvala za objavo fotografij.Fenomenalno.
Jure živjo, zaenkrat ogledov ni! Se pa tudi priporoča, da se sami v nadaljevanje jame ne spuščate – verjetno bo s strani DZRJL pripravljena predstavitev jame in najbolje, da se kar takrat povpraša za ogled.
Fotke pa še sledijo!
Hvala!
V eni izmed takih jam so v drugi svetovni vojni imeli “zamrzovalno skrinjo”, kjer je led zdržal še dolgo v zgodnje poletje.
Jap, res je. Včasih so v ledenih jamah v Sloveniji tudi kopali led in ga vozili po svetu.
Verjetno še danes “raubšicarji” ledene jame uporabljajo za hranjenje plena, dokler zrak ni čist in ga potem izvlečejo in odpeljejo.
Vsak se znajde po svoje.
Živjo, sem ena izmed tistih, ki so se v nedeljo udeležili dneva odprtih vrat v jamo Konasnica. Moram reči, da sem navdušena nad lepotami, ki se nahajajo neposredno v naši bližini ( sem doma v Dražgošah). Najlepša hvala vsem, ki ste nam omogočili ogled in še veliko uspehov naprej.
Andreja, me veseli, da smo nekaterim polepšali dan in potešili “firbec” 🙂