Kukova špica

Že zadnjič, ko smo “zalivali” novo polmetrsko pridobitev Anžeta in Anite je prvi najavil, da naslednjič greva v hribe pa na Kukovo špico in jo ponosno pokazal med ostalimi špičaki v okolici.
No, ta naslednjič je bil kar preteklo soboto in v tej vročini ni preostalo drugega, kot zgodnje vstajanje – bi začela že prej, a zaradi nepoznavanja poti in terena, nočna hoja ni prišla v poštev.
Anže na hribi.net ni pogledal slikic izhodišča/parkinga – priznal je samo, da je gledal slikice iz vrha, nisva točno vedela, kje izhodišče je in sva (kot sva ugotovila kasneje) pri izhodišču! 🙂 obrnila in šla nazaj proti Mojstrani po podatkovni signal za mobilca – 3 sekunde, pogledala slikico inu nazaj… Začetek hoje sva tako prestavila za pol urce.

Začetek
Cilj v jutranjem soncu

Že prvi del poti po gozdu je bil presneto vroč, pot pa lepo leno vijuga sem in tja… Je pa ogromno direktnih bližnjic, tako da sva nevede kakšno serpentino tudi zgrešila in sopihala kar direktno…

V gozdu

Kmalu dospeva do grape Velikega Črlovca in samo nemo opazujeva kakšne gmote materiala so se in verjetno še vedno se valijo tu skozi ob večjih nalivih.

Pogled iz grape Velikega Črlovca

Pot preči precej v levo in hitro dospeva do možica, ki nakaže spremembo smeri navzgor – če možica ne bi bilo, bi po vsej verjetnosti pičila kar naprej po poti… 🙂

Pogled proti Stolu – precej odtenkov sive, sopara je v zraku

Po strmini gor naju je ujelo tudi že sonce, tako da dva vedno bolj “gagala”, se kar nekajkrat ustavila in ogroooooomno pila – in seveda vedno pogledovala, kje se bo lahko dobilo kakšen obrok sence 😀

Po strmih travnikih in meliščih navzgor

Na sedlu Čez Gulce krajša pavza, da sva ulovila sapo, potem pa dalje – od možica do možica, če ga ni bilo pa malo “na pamet.” GPS na uri je k sreči kazal prenizko višino, tako da sva vrh dosegla cca. 100 višinskih metrov prej kot pričakovano. 🙂

Ravno pod vrhom se nama spet prikaže očak v daljavi
Pogled na Amfiteater

Na vrhu brezvetrje, tako da sva si vzela kar čas in uživala na toplem soncu in soparnih razgledih, ki niso ponujali možnosti videti daleč. No, tudi ti krajši pogledi so bili čez čas “onemogočeni”, saj so se okrog vrha pričele nabirati meglice, ko pa je pričelo še močneje pihati, sva se le odpravila nazaj v dolino.

Meglice okrog Amfiteatra, Škrlatica pa se zadaj sramežljivo skriva
Proti sedlu

Če so melišča muka navzgor, so toliko večji užitek navzdol 🙂

Po meliščih gre navzdol kar direkt
Čez Gulce
Skladi
Veliki Črlovec
Vrh zavit v oblake

Zaključek pa ob kofetu in “kolesarju” v Hramu pri Aljažu

Fotografija ali dve več pa kot običajno v GALERIJI

© 2017, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

3 komentarji

  1. 27 junija, 2017
    Reply

    Lepe slike.
    lepo sta izkoristila lep dan. 🙂

    • Simon
      27 junija, 2017
      Reply

      Res je 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*