Mitjina jama

V planu za prejšnji vikend sicer ni bilo nič,… a sta v četrtek na ferajn po dolgem času prišla Mrt’n in Tomaž, mlajši pa takoj prične z vprašanji, če se kam gre? Na koncu smo bili 4-je “prijavljeni” in se hitro odločili za eno zelo, zelo lepo, v kateri sva dva (od “prijavljenih”) sicer že bila, ampak takrat nismo našli nadaljevanja naprej in smo se morali zadovoljiti samo z vhodnim delom jame – ki pa tudi nudi svoje čare! Klik za prejšnji zapis.

No, tudi tokrat smo imeli nemalo težav z odklepanjem vrat z inovativnim patentom, ki ga kljub razlagi dežurnega ključavničarja v ekipi – Anžeta – še vedno ne razumem najbolje – nekako tako, noter, okrog, ven, noter, okrog v kontra,… i tako sto puta! 😀

Notri, hitro čez prečko in naprej. V jami so na novo postavljeni trakovi za oznako poti in hitro sem uvidel, kje smo zadnjič zgrešili. Do prekopanega prehoda nazadnje sploh nismo prišli. :/

Po tem prehodu pa se jama odpreeeee. In ker nihče od nas še ni bil v teh koncih smo samo občudovali lepote in se počasi premikali naprej – do (za nas) zadnje dvoranice – in običajno na koncu izvlečem fotoaparat ter…. akcija! 🙂

V jami okrasja ne manjka in je res čudovito ohranjen – razlog je čisto verjetno samo to, ker je jama zaklenjena in ni uničena kot ostale “prosto” dostopne jame pri nas.

Vmesni del ima prekrasne cevčice, ki jih v naših jamah v taki količini in veličini ni ravno v izobilju – in tu smo naredili kar nekaj fotk (baje so me prepričali tudi za en selfie – pa ga ne najdem ;)).

Na kratko, jama premore skoraj vse, kar si človek lahko v jami zamisli – in verjetno še več, saj celotne jame tudi tokrat nismo videli.

Največji izziv tokrat pa je bilo osvetljevanje velike dvorane, Že preden smo pričeli, smo iz smeri, kjer je bil Tomaž slišali “kabum” – en fleš je odpovedal poslušnost in po vsej verjetnosti je kondenzator odšel v večna lovišča. Očitno so vsa vlaga, blato (vse skupaj seveda večkrat) terjali svoj davek. No, tolažim se, da je to v 10ih letih prvi fleš, ki je izdihnil.

No ja, kljub enemu manj nam je uspelo 🙂 Pa je bil kot vedno zopet čas za povratek  proti površju… Špela je žleht že spraševala, če sem kdaj opazil med slikanjem ali kapniki kaj zrastejo – meni se niti ne zdi, da toliko časa traja. 😀

Slika spodaj – tako nekako bi izgledal povratek iz jame, vrata pa zaklenjena – zato smo ključ raje vzeli s seboj v notranjost 😀

Zaključek v Čuku (Postojna) – zopet zadovoljni, le pri Špeli se je malo zakompliciralo, ker je komplicirala – ja saj vem, sliši se komplicirano ampak ni, smo bili na koncu vsi lepo siti.

Več fotk pa v GALERIJI

© 2014 – 2015, Simon. All rights reserved.