Oman – sprehod po balkonu

… takoj obrazložitev naslova – za ta dan smo imeli namen prehoditi pot po stenah kanjona wadi Ghul, imenovane tudi Balcony Walk – po prehojenem, videnem in doživetem lahko napišem samo – a MUST ! A kar lepo počasi.

Dan smo (kot običajno) pričeli s fruštkom (kruh in marmelada – spet!) in pospravljanjem šotora. Tokrat smo imeli tudi družbo firbčne koze, ki jih tu okrog ne manjka. Seveda išče kaj slanega, sladkega, pač karkoli bi bilo za pojesti – zato smeti ponoči v avto,  drugače bodo le-te raznesene po celem platoju. 🙂

Firbec za dobro jutro

Balcony walk

Do izhodišča, vasice Khateem se odpeljemo z avtom, tam v nahrbtnik naložimo dve flaši vode, se preobujemo in šibnemo. Že takoj za prvim ovinkom se pričnejo razgledi in od tam dalje se precej ustavljamo in fotografiramo – vsi trije! 😀

Začetni del

 

Mami fotografira, mali fotografira, stari forografira, …

Kljub višini cca. 2000 m nad morjem je bila temperatura že ob zgodnji uri spet precej visoka, kakšnega omembe vrednega piša zraka, ki bi vsaj malo hladil pregreta telesa pa od nikoder, sence pa tudi ni bilo v začetnem delu pohoda.

Pohod po robu

Razgledi so tu res fantastični – a so fotografije bolj kot ne vse podobne, vedno namreč vidiš samo stene kanjona nas sabo, dolino kanjona in stene na drugi strani. Pot je dobro uhojena, označena in ni skrbi, da bi se izgubili. Je pa, na nekaj krajših odsekih, pot precej vrtoglava – tam malega nisva pustila brez spremstva čez (da ne bo kakšna socialna služba trkala na vrata :)). Po prebranih komentarjih pred in po našem sprehodu, pa se kar precej pohodnikov obrne na teh najbolj razglednih delih.

Prekrasen rob nad nami – tam nekje zgoraj smo prejšnjo noč prespali

Za vsakim ovinkom – do katerega je bilo običajno precej minut hoje, pa nov podoben pogled – strme stene. No, na enem od ovinkov se zdi, da vidimo konec kanjona. Od daleč opazujemo in ugibamo kje se bo pot sploh vila. Vsake toliko časa sva vsa zelena z Brino gledala naprej in ugibala kje hudiča bi pot sploh lahko bila varno speljana. V primeru težjih detajlov bi se z malim pač obrnili. A brez skrbi, kljub navidez nemogočemu, je pot speljana izredno lepo.

Prečenje …

 

Pogled proti koncu kraka kanjona – tam nad luknjo na koncu je bil naš cilj – ob fotografiranju zgornje fotke tega nismo vedeli.

 

Pot je označena z rumeno-belo-rdečimi markacijami

Cilj – zapuščena vasica As Shab

Kmalu se ob poti pričnejo pojavljati kamniti zidovi preprostih hiš, ki so včasih tvorile vasico As Shab. Težko si je predstavljati, da je kdo živel nad 1000 metersko steno kanjona – a so. Hišice so zgradili pod previsne stene kanjona, ki so jim nudile naravno zavetje – streho. Na robu stene so si naredili terase za poljedestvo, ukvarjali so se tudi s kozjerejo. Bojda so se kasneje odselili nižje v kanjon in sedaj potomci prebivalcev vasi As Shab živijo v vasici na dnu kanjona – Al Nakhr – vasici, ki smo jo želeli obiskati prejšnji dan.

Kamnite hišice

 

Vasica pod previsom

 

Poljedelske terase – pod njimi pa tisočmetrska stena

 

Zaman smo iskali neko jezero, kjer bi se ob koncu pri vasici lahko ohladili. Boljša polovica je namreč predelala precej informacij o tem izletu in je trdila, da je nekje nekakšen tolmun v katerem se lahko ohladimo. A tolmuna od nikoder. Na koncu sva se strinjala, da je tolmun verjetno presušen in smo se hladili v senci dreves v vasi. Razgled proti dnu kanjona pa je prav iz vasi najbolj divji – mali pa je seveda hotel videti vse direktno iz roba.

Pogled proti dnu kanjona

 

Po hlajenju pa nazaj … Vetriča od nikoder, občutek smo imeli, kot da smo v mikrovalovni prečici. Vode je bilo v flaši že bolj malo, manjše požirke pa smo delali na 10 minut. Za pavzo smo uporabljali vsako možno senco (ni je veliko). Note to self: Naslednjič pakiram precej več tekočine!

Tudi nazaj je treba.

 

Previs z manjšim kapnikom na storpu smo izkoristili za počitek – tu pa je malenkost pihljalo in je bilo izjemno prijetno!

 

Mali je že tja grede opazil prostor z ogromno postavljenimi kamintimi možici in je celo pot sanjal da bo postavil svojega, največjega. Ob povratku smo se ga lotili – delovna vnema je malemu hitro padla (vročina pa to :)), a smo ga vseeno postavili. Je med manjšimi, a vendarle je!

Možici, možici, možici…

 

Razgled s poti.

 

Po cca. 4 urah smo bili spet pri avtu in pri zalogi vode – sicer tople, a v tistem momentu to niti ni bilo važno. Je padla ideja, da gremo sedaj spet gledat razgled v kanjon z vrha, da vidimo kje smo se sprehajali. Zanimivo – prejšnji dan ob pogledu v kanjon sploh nismo opazili teras v kanjonu, sedaj pa smo z očmi iskali povsem drugače po ogromnih stenah globokega kanjona. Glej, glej, tam so terase, tam okrog smo hodili. In tam nad vasjo zelena pegica tistega tolmuna ki smo si ga tako želeli za osvežitev. Tam za vasjo bi bili morali splezati navzgor in po robu nazaj pod steno. No, sedaj se tolažimo s tem, da je bila voda tako ali tako umazana, bolj podobna mlakuži, majhni luži. 😀

Pogled na terase in tolmunček – išči nad obokom v steni na spodnji polovici fotografije 🙂

 

Še približane terase in tolmun nad njimi – tolmunček je tista zelena pika pod sencami stene v levem zgornjem robu fotografije

 

Razgled

Ker so nas ti konci povsem prevzeli, smo se odločili, da tukaj še enkrat prenočimo – seveda smo prej preverili zalogo vode, tu zgoraj je namreč ni moč nabaviti. Popoldan smo tako izkoristili za raziskovanje bližnje okolice, kjer smo se razkropili vsak v svojo smer, obenem pa spet nabirali vse mogoče lesene zadeve za večerni “kres.”

Tu spodaj smo tisti dan hodili. Pot,ki se vije na levi strani kanjona, se lepo vidi – svetlejša črta. Nočili pa smo vsega par metrov od roba potem kar 2x.

 

Pogled na kamp prostor

 

Večerja bo – makaroni 🙂

 

Večerni razgledi

 

Kresovanje

 

Pa še nočni pogled na našo nastanitev

© 2018, Simon. All rights reserved.

Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*