… takoj obrazložitev naslova – za ta dan smo imeli namen prehoditi pot po stenah kanjona wadi Ghul, imenovane tudi Balcony Walk – po prehojenem, videnem in doživetem lahko napišem samo – a MUST ! A kar lepo počasi.
Dan smo (kot običajno) pričeli s fruštkom (kruh in marmelada – spet!) in pospravljanjem šotora. Tokrat smo imeli tudi družbo firbčne koze, ki jih tu okrog ne manjka. Seveda išče kaj slanega, sladkega, pač karkoli bi bilo za pojesti – zato smeti ponoči v avto, drugače bodo le-te raznesene po celem platoju. 🙂
Balcony walk
Do izhodišča, vasice Khateem se odpeljemo z avtom, tam v nahrbtnik naložimo dve flaši vode, se preobujemo in šibnemo. Že takoj za prvim ovinkom se pričnejo razgledi in od tam dalje se precej ustavljamo in fotografiramo – vsi trije! 😀
Kljub višini cca. 2000 m nad morjem je bila temperatura že ob zgodnji uri spet precej visoka, kakšnega omembe vrednega piša zraka, ki bi vsaj malo hladil pregreta telesa pa od nikoder, sence pa tudi ni bilo v začetnem delu pohoda.
Razgledi so tu res fantastični – a so fotografije bolj kot ne vse podobne, vedno namreč vidiš samo stene kanjona nas sabo, dolino kanjona in stene na drugi strani. Pot je dobro uhojena, označena in ni skrbi, da bi se izgubili. Je pa, na nekaj krajših odsekih, pot precej vrtoglava – tam malega nisva pustila brez spremstva čez (da ne bo kakšna socialna služba trkala na vrata :)). Po prebranih komentarjih pred in po našem sprehodu, pa se kar precej pohodnikov obrne na teh najbolj razglednih delih.
Za vsakim ovinkom – do katerega je bilo običajno precej minut hoje, pa nov podoben pogled – strme stene. No, na enem od ovinkov se zdi, da vidimo konec kanjona. Od daleč opazujemo in ugibamo kje se bo pot sploh vila. Vsake toliko časa sva vsa zelena z Brino gledala naprej in ugibala kje hudiča bi pot sploh lahko bila varno speljana. V primeru težjih detajlov bi se z malim pač obrnili. A brez skrbi, kljub navidez nemogočemu, je pot speljana izredno lepo.
Cilj – zapuščena vasica As Shab
Kmalu se ob poti pričnejo pojavljati kamniti zidovi preprostih hiš, ki so včasih tvorile vasico As Shab. Težko si je predstavljati, da je kdo živel nad 1000 metersko steno kanjona – a so. Hišice so zgradili pod previsne stene kanjona, ki so jim nudile naravno zavetje – streho. Na robu stene so si naredili terase za poljedestvo, ukvarjali so se tudi s kozjerejo. Bojda so se kasneje odselili nižje v kanjon in sedaj potomci prebivalcev vasi As Shab živijo v vasici na dnu kanjona – Al Nakhr – vasici, ki smo jo želeli obiskati prejšnji dan.
Zaman smo iskali neko jezero, kjer bi se ob koncu pri vasici lahko ohladili. Boljša polovica je namreč predelala precej informacij o tem izletu in je trdila, da je nekje nekakšen tolmun v katerem se lahko ohladimo. A tolmuna od nikoder. Na koncu sva se strinjala, da je tolmun verjetno presušen in smo se hladili v senci dreves v vasi. Razgled proti dnu kanjona pa je prav iz vasi najbolj divji – mali pa je seveda hotel videti vse direktno iz roba.
Po hlajenju pa nazaj … Vetriča od nikoder, občutek smo imeli, kot da smo v mikrovalovni prečici. Vode je bilo v flaši že bolj malo, manjše požirke pa smo delali na 10 minut. Za pavzo smo uporabljali vsako možno senco (ni je veliko). Note to self: Naslednjič pakiram precej več tekočine!
Mali je že tja grede opazil prostor z ogromno postavljenimi kamintimi možici in je celo pot sanjal da bo postavil svojega, največjega. Ob povratku smo se ga lotili – delovna vnema je malemu hitro padla (vročina pa to :)), a smo ga vseeno postavili. Je med manjšimi, a vendarle je!
Po cca. 4 urah smo bili spet pri avtu in pri zalogi vode – sicer tople, a v tistem momentu to niti ni bilo važno. Je padla ideja, da gremo sedaj spet gledat razgled v kanjon z vrha, da vidimo kje smo se sprehajali. Zanimivo – prejšnji dan ob pogledu v kanjon sploh nismo opazili teras v kanjonu, sedaj pa smo z očmi iskali povsem drugače po ogromnih stenah globokega kanjona. Glej, glej, tam so terase, tam okrog smo hodili. In tam nad vasjo zelena pegica tistega tolmuna ki smo si ga tako želeli za osvežitev. Tam za vasjo bi bili morali splezati navzgor in po robu nazaj pod steno. No, sedaj se tolažimo s tem, da je bila voda tako ali tako umazana, bolj podobna mlakuži, majhni luži. 😀
Ker so nas ti konci povsem prevzeli, smo se odločili, da tukaj še enkrat prenočimo – seveda smo prej preverili zalogo vode, tu zgoraj je namreč ni moč nabaviti. Popoldan smo tako izkoristili za raziskovanje bližnje okolice, kjer smo se razkropili vsak v svojo smer, obenem pa spet nabirali vse mogoče lesene zadeve za večerni “kres.”
© 2018, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment