… po zajtrku na plaži, kjer so temperature kljub zgodnji uri že rinile prek 30°C, smo spakirali in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Mimo smetnjakov, iz katerih so “dobrote” brskale koze, ki so v teh krajih izpuščene in precej domače. Že drugi dan smo opazili, da se v tej državi ogromno cest gradi in obnavlja – a vseeno nikoli nismo naleteli na zastoje. Je pa res, da nikoli nismo naleteli na prav veliko prometa. 😀 Samo navaditi smo se morali na “strice” ob cesti, ki pred deloviščem mahajo z zastavicami. Smo šli mimo parih, ko smo opazili, da niso živi.
Utrdba Rustaq
Ustavili smo se pri utrdbi Rustaq – eno najstarejših utrdb v Omanu. Parkiram v senco, najbližje utrdbi, a kot smo videli kasneje, najdlje od vhoda kar je možno, smo jo morali obhoditi čisto do druge strani. Vstopnina 0,5 OMR, kar je približno 1 € /osebo, mali pa je itaq imel free of charge, še datlje je dobil gratis od prodajalca vstopnic, pojedel pa sem jih seveda jaz. 😀
Smo se kar dolgo zadržali za obzidji utrdbe in raziskali prav vse prostore ter splezali na vse mogoče strešne površine v iskanju razgledov na okolico, ki je res fantastična. Mestece Rustaq je namreč stisnjeno v dolini obkroženo z visokimi hribi.
Pičimo dalje, široke dolina postaja vedno ožja, stene okoliških hribov pa bolj strme. Skoraj za vsakim ovinkom nov pogled vreden beleženja na spominsko kartico v obliki fotografije. Na začetku smo nekako še iskali prostor za parkiranje izven ceste, a se kmalu navadiš, da zapelješ na rob, vklopiš vse štiri “žmigavce” in fotkaš. 😀
Wadi Bani AWF
Kmalu asfalt zamenjamo za makadam na poti proti Little Snake canyon-u (Mali kačji kanjon). Vmes je bil nekje tak breg navzdol, da sem imel (odkrito priznam) precejšnje dvome o tem ali bi zapeljal navzdol ali ne. No, do konca potepanja po Omanu smo potem zvozili tudi kaj bolj strmega. Očitno sem se moral samo navaditi. 😀
Od kje kanjonu ime niti ne vem, mogoče je še bolje tako 😀 Mi smo si ogledali samo prvih sto metrov in se vmes prijetno hladili – bili smo namreč v senci, skozi kanjon pa je prav prijetno hladno vleke hladen zrak.
Spet v avto in naprej – isti dan nas je čakalo še nekaj vožnje. Vožnja po Wadi Bani AWF je ena bolj slikovitih in res must-do dogodivščin v Omanu. Itaq sem seveda malo naprej zgrešil odcep navzgor, tako da smo se že skoraj zapeljali tudi v Snake canyon (veliki brat malega :)). No, ko smo našli odcep je šlo samo še strmo, ampak res strmo navzgor. Noro.
Ko že misliš, da si na koncu sveta, se odpre nov razgled in nove poti in ceste. Sicer vse naokoli rjavo, sivo, pusto, za naslednjim ovinkom pa ena lepših vasic v Omanu – Bilat Sayt z znanimi zelenimi terasami pod njo, ki pa v času našega obiska niso bile tako zelo polne zelenja, a je pogled na to vasico bogu izza nogu res prekrasen.
Tam sredi ničesar leži tudi zelo posrečeno nogometno igrišče z umetno travo, smo se peljali mimo njega in ga potem občudovali iz višje točke, kjer barvno precej, precej izstopa.
Nadaljevali smo proti izviru vode, ki ga je Brina že doma označila kot možna kopalnica in osvežitev. Izvir je bil skoraj kapljajoče sorte + tabla prepovedi umivanja, sta nam onemogočila osvežitev. Verjamem da prebivalci vasi pod nami, kamor teče ta voda ne bi bili najbolj srečni, če bi se kopali v viru njihove pitne vode.
Za tem mestom pa se cesta postavi pokonci in razgled je z vsakim ovinkom lepši. Najin mali je zadnji del predremal na zadnjem sedežu, medtem ko sva midva ustavljala, skakala iz avta in fotkala. In seveda ob vsakem speljevanju v klanec upala, da bo šlo – 4×4 ni kar tako. 😀
Po strmem vzponu dosežemo sedlo, kjer smo se zapeljali po grebenu višje mimo “hotela” Shorfet Alalamin. Ko smo bili zadovoljni z lokacijo, je sledilo parkiranje, ogled terena in večerja. V okolici smo nabrali še nekaj drv, da smo lahko prižgali ogenj, ob katerem smo se greli med večerjo in preden smo se zabubili v šotoru. Glede na to, da smo bili na skoraj 2000 mnv, je bila temperatura precej nižja kot prejšnji dan na plaži in smo nase navlekli skoraj vse cunje, ki smo jih imeli s sabo.
© 2018, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment