Oman – v dolino in nazaj v višave

Jutro, prijetno hladno, mali in Brina izkoristita še za malo poležavanja, sam pa se sprehodim po platoju v lovu za razgledi. 🙂

Spalnica 🙂

Po obveznem zajtrku – marmelada na ala palačinka kruhu pa juhej v dolino. Na ogled jame Al Hoota – turistična jama z električnim vlakom. Že doma na spletu smo brali, da je vlakec večkrat v okvari – in tudi ob našem obisku je bilo tako. Na okvaro so nas opozorili že ob nakupu kart. Med čakanjem na turo smo si ogledali še muzej, v katerem imajo tudi kapnik iz Postojnske jame in odlične filmčke o nastanku jam! Mali je bil pa tako ali tako najbolj navdušen nad slepimi ribami v akvariju.

Jutro

 

Skoraj v dolini

 

Jama Al Hoota

Bojda imajo včasih noro gužvo za obisk jame … No, naša skupina je štela 5 (beri 5!) oseb. Smo kar šibali do jame – vroooooče. V jami pa tempo tudi precej hiter, vodič se ustavi, razloži tiste tipične jamske zadeve – you can see camel here, lion there, oh and a face, … spet hitimo dalje. Mater od nas kar teče, pa je v jami samo okrog 25°C 😀

Proti vhodu v jamo

 

En hiter posnetek – vidite, kje je že vodič? 😀

Ogled naj bi trajal okrog 45 minut do ure, mi smo bili v pol ure že ven in to brez vlakca 🙂 Nam je pripadal potem počitek v senci ob mrzli pijački – gazirani seveda, kaj drugega tam že težko dobiš – poleg vode seveda. Mali se ni pritoževal, da je moral celoten dopust piti Mirindo inu Pepsi …

Misfat al Abriyyin

Po ohladitivi pa dalje v vasico Misfat al Abriyyin, kjer se na malem prostoru stiskajo stare hišice in ozke ulice. Mi smo si ogledali del vasice s sprehodom ob falajih (kanali za vodo) in prehodili del označene poti pod vasico skozi plantaže dateljnovih palm. Spet – svinjsko vroče. Mali je tokrat kar precej protestiral, tako da smo se po ogledu hitro posedli v avto in krenili na nasprotni breg, kjer sem si obetal lep razgled nazaj na vasico.

Razgled

 

Falaj (kanal za vodo)

 

Vodo s temi kanali spravijo kilometre daleč

 

Razgled preko doline nazaj proti vasici Misfat al Abriyyin

Ko smo ob poti našli otroško igrišče pa mali ni bil nič več utrujen, niti ga ni motila vročina kot prej. Z boljšo polovico sva sedela na klopi v senci, medtem ko je mali neutrudno skakal po igralih – če ne bi videl, ne bi verjel.

Je pa v tem koncu precej zapuščenih, starejših vasi, kjer so hiše zgrajene iz blata – pa smo se skoraj v vsaki ustavili, ker so res zanimive.

Stari del mesta Al Hamra

Naslednja postaja dolina/kanjon Wadi An Nakhr, do vasice Al Nakhar. Ta vadi je znan kot Grand Canyon Srednjega vzhoda, a nam zaradi deževja, ki je na cesto nanosilo ogromno skal ni uspelo priti daleč … in ni kazalo, da se bodo s stroji kaj hitro “dokopali” do vasice.

Vstopni del v Wadi al Nakhr – ob deževju tu teče ogromna reka

 

Stara vasica Ghul na vhodu v vadi

 

Še smo na pravi poti…

 

Poti je bilo tu za nas konec, od bagra dalje ceste ni bilo – in takole imajo baje lahko tudi večkrat na leto

 

Grand Canyon Srednjega vzhoda

Ni bilo druge kot da se odpravimo naprej, navzgor proti Jebel Shams (gora sonca ali sončna gora). Kilometri zavite asfaltirane ceste so hitro za nami in spet prašimo po makadamu. Ob obveznem ustavljanju pri razglednih točkah smo vseeno dokaj hitro na “tisti” razgledni točki – tisti, kjer se nam z vrha odpre razgled na ogromen kanjon – tistega v katerega smo se danes spodaj že poizkusili zapeljati – Wadi al Nakhr. Noro!

Razgled ob poti

 

Mali fotograf

Tu je bilo spet prijetno hladno – smo bili na nadmorski višini nad 2000m. Smo se odpeljali na ogled izhodišča pohoda naslednji dan, poiskali prostor za nočitev nad prepadnimi stenami kanjona in se namestili. Že ta dan sem bil hvaležen za nakup šotora iz trgovine deseteroboja, ki ga samo flikneš in se postavi. Si ne predstavljam vsakodnevnega razgrinjanja, vtikanja palic,… 😀

Žena pravi da je prostor OK in že komandira – tle šotor, tam kuhinja … 🙂

 

Mali maltretira tablico, Brina popotniški dnevnik, fotr pa fotoaparat … Zadaj najvišji vrh Jebel Shams – North summit (Severni vrh), 3009m. Dostop ni možen, ker ga okupira vojska. Se pa lahko povzpnete na South summit (Južni vrh), ki naj bi se dvigoval na 2997m.

Zvečer smo nabrali drva, no bolj vejice kot drva, v daljni okolici. Tukaj namreč (kot tudi na ostalih lokacijah), je vse kar gori pobrano. Če ob poti vidite pred trgovino ali hišo drva in bi radi zvečer kurili jih le nabavite, da potem ne lutate daleč okrog za ostanki.

Pogled na spodnji del kanjona.

 

Ogenj, luna in najvišji vrh Omana v ozadju

Po večerji pa smuk v šotor na obvezno partijo človek ne jezi se inu spat…

© 2018, Simon. All rights reserved.

Written by:

One Comment

  1. […] Kmalu se ob poti pričnejo pojavljati kamniti zidovi preprostih hiš, ki so včasih tvorile vasico As Shab. Težko si je predstavljati, da je kdo živel nad 1000 metersko steno kanjona – a so. Hišice so zgradili pod previsne stene kanjona, ki so jim nudile naravno zavetje – streho. Na robu stene so si naredili terase za poljedestvo, ukvarjali so se tudi s kozjerejo. Bojda so se kasneje odselili nižje v kanjon in sedaj potomci prebivalcev vasi As Shab živijo v vasici na dnu kanjona – Al Nakhr – vasici, ki smo jo želeli obiskati prejšnji dan. […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*