Bahla fort
Že 6 dni odkar smo šli od doma, torej smo zjutraj že nekako četrtič jedli kruh in marmelado – spet! Z 2000 mnv se odpeljemo v dolino na ogled dveh utrdb, ki ju je v tem koncu pač nujno ogledat. Prva na vrsti je bila utrdba Bahla, ki je bila zgrajena med 12. in 15. stoletjem in popolnoma prenovljena ter odprta za obiskovalce leta 2012. Utrdba je bila leta 1987 tudi dodana na Unescov seznam kulturne dediščine. No, mi smo utrdbo obiskali ravno v času, ko so jo ogledovale tudi neke šolarke in po pogledih in hihitanju po hodnikih, smo dobili občutek, da smo jim bolj zanimivi mi, kot pa utrdba sama. 🙂 Saj ne, da so z Brino naredile cel intervju, vse skupaj posnele s kamero, midva z malim pa sva v ozadju sedela na stopnicah kot statista. 😀
Par temnih, hladnih hodnikov je Brina še ubrala z nama, ko pa je enkrat opazila, da so v teh hodnikih po stenah netopirji, ki so se ob našem prehodu precej razdivjali pa je v hodnik prej vedno razgledala preden je vstopila. Če so bile v njem živalice, sva si sobo na drugi strani običajno z malim ogledala sama. 😀
Grad Jabreen
Naslednji ogled je bil grad Jabreen – grad, ki sega 5 nadstropjev visoko in ima 55 sob – verjetno smo pokukali v skoraj vse.
So pa vsi ti gradovi, utrdbe narejeni na podoben način, tako da, ko si enkrat videl enega, si videl vse. Je pa res, da je razgled iz vsakega izmed njih drugačen – pa še sobice v njih so prijetno hladne, tako da smo se med ogledi tudi hladili ob oknih, skozi katere je prijetno hladno vleklel veterček.
So pa v tem gradu v vsaki sobi zanimive poslikave lesenih stropov v vsaki sobi – vse ročno delo!
Nizwa
V Nizwi smo se ustavili predvsem zaradi kartic, katere običajno pošiljamo nazaj domov – a je bila tržnica prazna, trgovinice zaprte, … Le eno smo našli, v kateri smo jih nekaj nakupili, mali pa je v dar dobil še značko v obliki ozemlja Omana in v barvah njihove zastave. Sicer pa je stric trgovino zaprl takoj ko smo jo mi zapustili. Kartice smo popisali ob srebanju prve kavice v Omanu, ki pa je bila instant in presneto draga – ostale gazirane zadeve pa so v tem arabskem svetu zelo, zelo poceni.
Včasih glavno mesto Omana, danes pa druga najpomebnejša tržnica v državi, kjer se dobi vse vrste izdelkov, od srebra, lončevine in tekstilnih izdelkov. So pa domačini znani kot zelo dobri izdelovalci khanjarjev, ukrivljenih nožev, zelo značilnih za Oman.
Bilo je že pozno popoldne, mi pa smo se morali spet zapeljati nad 2000 metrov nad morjem in poiskati primeren prostor za nočitev, zato smo se odpravili dalje. Pričakoval sem makadam, ozko cesto na vrh platoja, dobil pa enkratno dvopasovnico ostrih ovinkov, na vrhu pa parkirišče kot pred karavnškim tunelom – noro.
Malo smo se izgubljali ob iskanju točke, kjer smo želeli prenočiti – smo imeli že prej v knjigi Oman off-road označene možne prostore za nočitev, a tega nekako nismo našli. Pozneje smo le ugotovili, da na tistem mestu sedaj gradijo hotel z enkratnim razgledom na dolino. No, mi smo potem le našli nek odmaknjen kotiček, kjer smo hitro nabrali nekaj vejevja za večerni ogenj in postavili šotor.
Od kamp prostorčka je bil tudi fantastičen razgled na vijugasto cesto po kateri smo se pripeljali prek grebena, ko pa se je izza hriba prikazala še polna luna, je bil pogled naravnost čudovit.
© 2018, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment