Tukaj bi moral biti naslov... Posts

november 8, 2010

Megleno sobotno jutro, 6. novembra smo se ljubitelji podzemnega sveta odpravili v Brezen pri Jelenjah ali bolj znano ime Brezno pod Blegošem, ki leži, kot že ime pove nekje na pobočju Blegoša. Zbor v kafiču v Škofji Loki in potem proti Leskovici, do Vogradov, kjer smo pustili avto, potem pa so se ostali prepustili mojemu vodstvu do vhoda – bil sem namreč edini udeleženec akcije, ki je jamo že obiskal. Samozavestno sem zakorakal po poti od parkirišča, ki se počasi vzpenja in pod težkim nahrbtnikom opreme in ostalega ne da kaj prida dihati. Po cca. 20 minutah ovinkov in vzpenjanja pa se v meni naseli črv dvoma, da smo pa mogoče že predaleč… Sem bil skoraj prepričan, da če grem levo direktno v breg, da pridem do vhoda… No, ta breg se je kar vlekel in vlekel… A ostalim še vedno nisem priznal, da sem se izgubil, so mi samo slepo sledili 🙂 Čez nekaj časa pa dospemo do potke, ki mi je znana, od Vogradov do vrha Blegoša, a sem se takrat prepričal, da smo (sem) sfalili… Sicer sem vedel, da se iz te poti tudi pride do vhoda, a nisem vedel, če moram levo dol ali desno v breg, da pridem do odcepa. Izberem breg in po 10 minutah hoje se moja odločitev obrestuje, ker stojim na znanem ovinku, od koder vem, da se pride do brezna. Šibamo nazaj navzdol (ja, vem, če bi šli pravilno se ne bi nič spuščali :-)) in ovinkarimo med drevesi, ki so zrastla ravno na naši poti do jame. Megla je bila vedno bolj gosta in nisem prav veliko videl levo ali desno… pa sem bil spet v dilemi, če gremo pravilno… Sem že razmišljal ali naj ostalim kar uidem v dolino, da me ne štrafajo, ker sem jih zavedel, a sem ravno preden sem nameraval pospešiti korak prispel direktno do vhoda. Kar zaropotalo je po okolici, ko se mi je odvalil kamen od srca 🙂

Tomaža določimo da bo opremil jamo, ostali pa se potem počasi opremljamo in debatiramo. Na današnji akciji se nam je pridružil še Vinko, ki se je sedaj preselil v Nemčijo, a je bil poleti v našem društvu na tečaju za jamarja pripravnika. Ostali so se počasi spuščali v globino, midva pa sva ponavljala osnove, saj je preteklo že kar nekaj časa, ko je bil nazadnje na štriku. Kar grdo me je že gledal, ko sem isto teorijo razlagal že 10-ič, a jaz pravim ziher je ziher… Kljub vsej teoriji sem vseeno s skrbjo gledal za njim, ko se je spuščal v notranjost.

Tomaž - prvopristopnik tisti dan
november 5, 2010

Prebujanje (pre)zgodaj. Brina me je že klicala: “Simon, Simon…. Boš slikal sončni vzhod?” Uf, sem bil še preveč zaliman, pa me sončni vzhod ni prav nič mikal – žal. Jaz sem še za pol urice potegnil v topli spalki, medtem ko je Brina že škljocala okoli,… Kaj hočemo, ko se človek enkrat navduši nad fotografijo… 🙂 Malo kasneje se tudi sam spravim iz spalke, pograbim sekret papir, ki je bil že naštiman na mizici in hitro… kam? Hjaaa, ko bi takrat to vedel?! Puščava ogromna, vsenaokoli polno peska, ravno tam kjer sem jaz iskal, da bi skopal jamico za… – ne bom nadaljeval stavka… – je bilo peska za kakšen prst, spodaj pa že skala. No, pri avtu ga je bilo dovolj a… saj veste. Za prvo skalo nič sreče, drugo… uuu, že z muko proti tretji in – hvala njemu – dovolj peska za luknjico – inu k sreči sem imel še dovolj časa da sem jo izkopal 🙂 Po jutranjih mučnih trenutkih pa je potem spet zapel fotoaparat in medtem ko sta vodič Alberto in šofer pospravljala “kamp” malo slikal okoli. 

Jutro pred našo spalnico

 

november 1, 2010

Pa je napočil dan, ko sva zjutraj morala zapustiti Kairo in se odpraviti naprej – po puščavi. Brina je že pred odhodom v Egipt prešnofala celoten www in našla agencijo, ki je popolnoma ustrezala najinim “zahtevam” – predvsem da naju pustijo v Luxorju in se ne vračamo v Kairo in cena… jap, takile izleti niso najbolj ugodni, tudi najin ni bil ampak vseeno vsaj enkrat cenejši kot najdražji 😀

Zjutraj sta naju pred hostlom pobrala najin vodič Alberto inu šofer, ki angleško ni znal, tako da niti imena ne vem… pa saj niti ni važno… torej spokala sva se v kombi k popolnim neznancem z vso najino šaro in via proti puščavi. Pismo – pa ni bilo treba tako zelo daleč iz Kaira, ko ni bilo naokrog nas ničesar več kot samo – pesek. 🙂 Dobri dve uri in pol strmenja skozi okno v prazno, ko se ustavimo na počivališču in the middle of nowhere. Alberto da komando, da nadaljujemo pot čez 20 minut in s šoferdžijo izgineta notri na malico. Jaz kot strastni kadilec sem itaq že vlekel tisto palčko za raka futrat… Brina obišče tojlet, kasneje ji sledim tudi sam in k sreči mi je razložila, da je levi WC moški – po slikici ne bi nikoli ugotovil, ker sta imeli obe slikici na vratih kiklce… Ampak sem hitro opravil malo potrebo, ker sem jo lahko bolj od daleč 🙂 Velika bi me verjetno minila ob pogledu na… (da ne bom prestrog) nečistočo

Počivališče in the middle of nowhere
oktober 24, 2010

Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.

Jesenske barve še niso popolnoma izginile
oktober 23, 2010

Pa je prišel na vrsto tudi zadnji dan v Kairu… Zjutraj sva se zbudila in se odpravila proti kairskemu muzeju – ampak samo pred stavbo. Bil je petek – in petek tam doli je kot pri nas nedelja. Že takoj me je presenetil izgled ulice na kateri sva imela hostel – praznoooo?! Nikjer nobenih stolov, nikjer nihče ne sedi, nihče te ne cuka za rokav in pravi: “Coffee?” 🙂

Prazna ulica
oktober 17, 2010

Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀

Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.

Prodaja nekakšne zelenjave
oktober 11, 2010

Če že na vseh fotoblogih (večini) sedaj najdemo jesenske motive, bom paše sam pristavil svoj lonček 🙂

In glede na to, da sem prave barve zadnjih nekaj jeseni zgrešil za kakšen teden, sem imel tokrat malo bolj srečno izbiro. Z najdražjo sva se kar zapeljala iz megle proti Soriški planini in potem naprej skozi Zgronje Danje proti Torki… in potem nazaj. Musklfibra je bilo še od prejšnjega dne precej, tako da veliko pohodov stran od avta nisva izvajala 😀

Pa spet opozorilo – s HDR se še spoznavam, tako da možno da kje kaj pretiravam… so pa kritike dobrodošle!

oktober 11, 2010

Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkusDrugi poizkus

Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀

Trda tema na izhodišču
oktober 7, 2010

Po nekajdnevnem zatišju na temle blogu pa potujemo naprej 🙂 Kaj hočemo, po dopustu je treba na šiht, pa še študij se je spet začel, ampak toliko časa bom pa že našel, da tale blog slučajno ne zaspi 😀
5 dan najinega popotovanja… plan… takoj zjutraj na Kairsko “čitadelo” – eden največjih svetovnih spomenikov v spomin na srednjeveške vojne čase. Takoj zjutraj hop v taxi… čez nekaj časa on ustavi pri robu in pravi – to je to… Sva se še nekaj časa pregovarjala, ker naju je hotel pustiti sredi mesta in the middle of nowhere ampak sva videla, da njegov english ni ravno zehr gut, pa sva se spokala ven in že mahala naslednjim taksistom 🙂 Končno celo eden, ki je vedel kam naju mora zapeljati – in sva se mu pustila!
Če od daleč sva videla, da gremo pravilno, saj se veličastna mošeja Mohameda Alija vidi iz skoraj vsepovsod! Taksi naju izpljune in potem po rahlem klančku navzgor do varnostne kontrole – in to resne. Malo pred nama so en par zavrnili, midva pa sva samo čudno gledala zakaj. Prebrskajo nama oba nahrbtnika in lahko nadaljujeva… OK. Nabaviva karti in naprej. Waaaa… tale mošeja je res veličastna.

Prvi bližnji pogled na mošejo Mohamed Ali
oktober 2, 2010

Očitno mi bo tale bolniška kar koristila, drugače verjetno ne bi zmogel spisati vsak dan enega prispevka… za več pa že sedaj zmanjkuje časa… Ko pa je toliko zanimivega na TV – sploh iz krajev, kjer sva se z Brino ravno potepala, npr. bitka pri El Alameinu, kjer je sodeloval znameniti Rommel – Desert fox… ah, bom še zablodil z zapisom, če bo šlo tako naprej 😀

V glavnem prejšnjo noč sva prišla nazaj v hostel okrog 2:00 zjutraj, vendar sva bila ob 8-ih vseeno že pokonci in ready za naslednje dogodivščine v tem ogromnem mestu – Kairu (če se slučajno kdo vmes vklopi v potopis :-D, ostali že itaq veste o čem pišem) Oprtava najine vsakdanje nahrbtničke in po stopnicah dol na ulico… Valda naju takoj zasujejo: “Welcome my friend! Coffee, shisha…?!” “No, thank you!” odvrnem in nekaj dni kasneje celo slišim “Just hello, no coffee!” 😀 Aha, spet nazaj v tisti dan… se sprehodiva do trgovinice na ulici po par litrov vode in se začneva ozirati po taksijih. Uf, ustavi jih cel kup, a kaj ko so vsi napačni… Ni noben bel z kockicami – tisti imajo taksimeter in je precej bolj ugoden, kot če se barantaš. Turista itaq noben ne bo peljal po egipčanski ceni 🙂 Končno naletiva tudi na pravega, prisedeva in smer “Pyramids.” Cca. pol urce kasneje se že izmikamo mladcem, ki kar na cesti stojijo in pobirajo “parkirnino” – taksist se jim spretno izogne in še dobro da nismo koga povozili, ko so tako vsiljivi – cena 25 LE (dobri 3€) in že sva pred bajtico kjer kasirajo…

Ticket office, v ozadju pa že piramide...