Tukaj bi moral biti naslov... Posts

september 30, 2010

Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂

september 27, 2010

No, pa sva z Brino nazaj iz najinega 14 dnevnega popotovanja po Egiptu (11. – 25. september)… Slik je ogromno, spominov še več… in preden zbledijo, jih bom poizkusil po najboljših močeh spisati, da ne ostanejo le v najinih glavah – mogoče pa kdo kdaj dobi kakšno idejo za popotovanje, nikoli se ne ve. Pisanje bom razdelil na dneve, kakšen dan združil, kakšnega razdelil na dva zapisa, 14 dni opisa pač ni mačji kašelj in mogoče tudi za branje in gledanje ni ravno prijetno, se bom pa potrudil in vstavljal več slik kot teksta, konec koncev je tale stran zamišljena kot foto-blog.

Pri potovalni agenciji palmi sva vzela kar 14 dni polpenziona, saj naju je prišlo cenovno skoraj enako, kot če bi vzela avionsko karto, pa posebej potem še vizo za Egipt, pa taksi do mesta, pa 3 -4 nočitve v Hurgadi, pa hrana… skratka 14 dni polpenziona, čeprav sva že od začetka vedela, da bova koristila samo 2 ali 3 dni, ostalo pa popotovala okrog.

Plan popotovanja (ki je tudi uspel)
september 8, 2010

Ne, ne bom razglabljal o ukinitvi navadnih žarnic,… me niti ne gane 🙂

Že  par let nazaj sem s pomočjo sojamarja Naceta usposobil žarnico – tisto ta cevasto, obročasto… Fi 40 cm… v očeh naredi take fletne krogce 🙂

Ampak sem opazil, da ni vse v krogcih v očeh – tudi tako lepo mehko svetlobo daje, tako da sem jo spet po dolgem času potegnil izpod postelje, obrisal prah in… pišuka, modela nimam. Ja nič, mal pobrskam po Brininih policah in evo ga, nekoga, ki je pripravljen pozirat 🙂

Krtek pozer
september 6, 2010

V soboto in nedeljo smo bili vabljeni na srečanje slovenskih jamarjev pri Hudi luknji v Velenju. V soboto naj bi potekali izpiti za naziv jamarski pripravnik, v nedeljo pa izpiti za naziv jamar – in ker imamo Walter, Marko in moja malenkost željo po nazivu inštruktor jamarstva, smo se udeležili izpitov kot pomoč komisiji… Praksa nikoli ne škodi 🙂

Naša članica Urša se je po dolgem času le odločila, da stopi pred “sodnike” in uspešno prestala izpit in ima sedaj naziv jamarski pripravnik – kandidata za naziv jamar pa trenutno še nimamo. In ker je bilo med organizatorji nekaj pametnih glav, so se odločili, da izpita za oba naziva spravijo skupaj v enem dnevu… in nam je uspelo, pa še kandidati so privarčevali eno noč “živčnosti” 🙂

Ostali udeleženci so si medtem, ko so potekali izpiti ogledali jamo Huda luknja od zgornjega vhoda ti. Lisičina do spodnjega vhoda oziroma v tem primeru izhoda, kjer so potekali izpiti.

Spodaj pa še nekaj slikic “pajkov v steni” 🙂

Star železniški predor - vhod v jamo levo
avgust 30, 2010

Ker se letos z Brino še nisva namakal v morju, sva z veseljem sprejela povabilo bratranca, da se njemu in njegovi biljši polovici pridruživa na morju. V petek po službi sva se na hitro spakirala in jo odjadrala proti Istri. O tem da sva zalutala in namesto v Maredi pristala skoraj v Poreču pa kdaj drugič 🙂
Vreme je bilo fenomenalno v soboto… do okrog 17:00, potem tri urce sodni dan… sam sem to dogajanje kar prespal – do naslednjega jutra, ko sem bil spet pokonci in pri močeh 😀
Nedelja pa krasna, fajni oblački, tako da sva z Brino izkoristila, glede na to, da oba rada fotografirava, in se sprehodila ob obali proti Pineti v upanju na kakšen super sončni zahod… ki pa ga fotografi ne vidijo radi preveč – naj bi bil že preveč uporabljen motiv – a meni še vedno predstavlja izziv… kot vse!
Pa da se ne bom preveč na široko razpisal, bom raje prilimal fotke in vmes kaj pokomentiral…

Havajški valovi...
avgust 22, 2010

No, ker skoraj vsak post začnem z vremensko napovedjo, pa naj bo tako še s tem 🙂

Napoved – cel vikend sončno! Jeeeej, se zbudiva v soboto zjutraj pa nekam kislo, megleno… Ampak ker sva se odločila, da obiščeva Vintgar, sva se vseeno skobacala v avto in na pot. Seveda gužva proti skoraj najlepšemu delu Gorenjske – dopusti se končujejo, ampak lahko bi bilo še slabše.

Bled, spet vse stoji, ampak midva zavijeva v smeri Pokljuka in Vintgar. Vreme se je izboljševalo, ko sva parkirala na parkirišču pred sotesko, pa je sonce že kar žgalo. V Vintgar sva prispela očitno ravno v rush-hour, kar nekaj avtobusov turistov se je spravljalo v sotesko, ampak tako ali tako je služba šele v ponedeljek, tako da sva imela dovolj časa 🙂

Vstopnina – presenetljivo – spet ne predraga, 4 €, kar ni pretirano, glede na to, da se kar precej denarja porabi za vzdrževanje soteske in lesenih brvi. Že takoj za kaso naju sprejme prijeten hlad (no, za Brino je bilo kakšno stopinjo premrzlo :-)). Pa še take lepe mistične meglice so se vlekle nad gladino reke Radovne.

Meglice nad Radovno
avgust 22, 2010
avgust 16, 2010

Spet ena nedeljskih akcij. Odločitev zakaj prav nedelja, pa tako kot prejšnjič – zaradi vremena. Zbor na ferajnu – društvu ob 7:30… Midva z Brino sva malček zamudila, a so bili Marko, Andreja, Urša,Tomaž in Nace še vedno tam in pripravljali opremo. Nekaj vrvi, vponke, malo železja – in vseh nas pet se potem nabašemo v dva avtomobila in zvizzz naprej proti Krasu. Seveda obvezen postanek na Ravbarkomandi na – za vsakega svojem razvajanju. In zanimivo, da imajo zunaj pred kafičem kar nekaj miz, nekatere za kadilce in nekatere za nekadilce… Kadilci smo bili “ponesreči” za nekadilsko mizo… a ni bilo nobenih komentarjev 🙂
Po jutranjem razvajanju pa naprej proti cilju. Izvoz Kozina in naprej proti Markovščini. Se peljemo mimo dveh kolovozov… ja en od teh je pravi. Malo naprej obrnemo in nazaj. Mi zavijemo na prvi kolovoz, ki pa se nekje sredi travnika kar konča… Tomaž pa je pametno zapeljal na drugi kolovoz in se pripreljal do “parkinga” oziroma izhodišča za jamo.

Parking
avgust 10, 2010

Nedeljsko lepo vreme je bilo za izkoristiti, saj so bili prejšnji dnevi običajno dopoldne kolikor toliko lepi in sončni, popoldan pa so nad naše kraje obvezno zakrili težki oblaki in s seboj prinesli dež, veter in ponekod po Sloveniji še kaj bolj trdega.

Viharjenje možganov – kam gremo?! In pade ideja, da bi lahko šli v Zagreb v živalski vrt – po nekaterih besedah ogromen, veličasten, neponovljiv,… No, in smo se šli prepričat na lastne oči. Sedaj ko je dolenjski krak avtoceste dokončan, samo pritiskaš na plin in obračaš volan – ni slabo 🙂

Malo pred mejo Brina pogleduje naše osebne izkaznice in… “Simon, tebi pa poteče osebna”… trenutek tišine… “Ne, ti je že!” Hm,.. naj obrnem sredi avtoceste? Ne, itaq da ne. Pomolimo osebku na meji kar imamo pa da vidimo. Brina in Ajda pravita naj hlinim presenečenje, če kdo opazi da datumi niso več najbolj na tekočem. Čez Slovensko mejo brez problema, na Hrvaški strani nikogaršnje zemlje pa… Itaq je opazil, pove,… jaz pa od “presenečenja” izustim le “O, jebote!” Sprašuje, če imam potni list – valda nimam – reče naj kar obrnem… ok, kaj pa hočem. Pa le povpraša kam gremo, povem plane in vpraša še kdaj se vračamo. “Okrog osmih!” – in seveda je moral nekaj dodati in “ukazal”, da moram biti nazaj na meji do 19 ure, ali pa bo spisal prijavo. Ok, hvala in nasvidenje, pa smo se peljali naprej po lepi njihovi.

Zagreb… jaooo, nič označeno za živalski vrt. K sreči navigator Brina ogleduje po mapi in izpiskih po katerih ulicah se pride do ZOO-ja in kmalu ga zagledamo… Ok, sedaj vemo kje je, sedaj pa drugi problem parking. K sreči je nedelja in je modra cona “free of charge”, ampak kriza je, ko vidiš parking, pa ne moreš zapeljati nanj zaradi neštetih enosmernih ulic in prometa. Tako dva trije ne tako majhni krogi po hrvaški prestolnici – vedno zafrknil voznik (moja malenkost). No končno se sparkiramo med bloki in jo peš mahnemo proti vhodu.

Vhod v živalski vrt in Maksimir park
Vhod v živalski vrt in Maksimir park
avgust 5, 2010