Porezen

Še vedno pri prvomajskih praznikih, ki smo jih družinsko “prehodili” – no ja, kakšen dan smo ostali tudi v “dolini”, da mu le ne zameriva hribolazenja 🙂 Tokrat smo se iz Davče povzpeli na Porezen, 1630m.

Prvi pogled proti cilju

Pot je zelo dobro označena, v začetku malenkost po cesti, potem po kolovozu, potem pa kar lepo, kot običajno po potki.

Po koreninah

Enkratno se je sprehajati v tem času po gozdovih, ko se narava šele prebuje in rastje še ni prebujno, tako da pohodnik vidi še kakšen meter dlje kot poleti.

Narava se prebuja

Čez kar nekaj potočkov bi mali z veseljem skakal kar po blatu in vodi, a nisva bila najbolj navdušena nad tem, da bi potem pot nadaljeval z mokrimi nogavicami in čevlji… Pa se je še malo zmrdoval, da zakaj smo pozabili rezervne čevlje v avtu, ipd. a kosva mu obljubila, da nazaj grede jih bo pa sam prečkal kakor ve in zna se je le sprijaznil 🙂

Boljši polovici se je zdel cilj še takooooo daleč… 🙂

Malo nad opuščenim pastirskim stanom (fotografija zgoraj) je bila krajša pavzica, ker baje da je malemu želodec že sporočal, da je prazen in je bilo treba nekaj “not vržt”.

Vrh

Je imel mali na zadnjem grebnu proti vrhu že majčkeno dovolj, a so ga besede planincev, ki smo jih srečali prav vedno ohrabrile in mu dale moči za naprej – neverjetno, kako malo je potrebno.

Porezen
Še zadnji metri

Na vrhu razgledovanje na vse strani, čeprav zaradi meglic razgled ni bil ravno odličen… A v daljavi se je vseeno dalo kaj “slutiti” v obliki blage silhuete 😀

Spomenik

Po krajšem postanku pa spust do koče na Poreznu na obvezno kosilo – mineštra in ocvirkovca sta bila odlična izbira, oskrbnik pa zelo prijazen. Mali je dobil štempelj v vse njegove knjižice – cilj je bil zanj dosežen šele tedaj. Po okrepčilu in kratkem počitku pa navzdol… Vreme je bilo bolj tako, tako… Pihalo, sonce se je pokazalo bolj poredko, ko so ga skozi spustile “razpoke” med oblaki, katerih pa je bilo tokrat na žalost več, a vseeno čudovit prazničen izlet.

Po kočo
Začetek povratka po “cesti”
Razvejanec
Pred vstopom v gozd

Kkot sva mu obljubila je potem mali sam čmokal prek potokov, a začuda do avta pribremzal suhe noge… Včasih nas res preveč skrbijo malenkosti 🙂

Prek potočkov
SKoraj nazaj…

Fajn izlet, mi smo za vzpon porabili cca. 2 uri.SloS

© 2017, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

One Comment

  1. 8 maja, 2017
    Reply

    Ja, ampak za čez potočke je potrebno imeti palico… 🙂 Brez nje bi bile noge verjetno mokre.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*