Prisank ali Prisojnik po Kopiščarjevi

Kopiščarjeva na Prisank je bila na “to do” listi že dooooolgo časa, a nekako ni prišla na vrsto, tokrat pa končno… Sredi noči že šibam proti Kranjski gori, poberem še Anžeta, tako da že zgodaj na Vršiču žuliva kofe, ki sem ga med potjo natočil na jeseniškem Petrolu. Potem pa pot pod noge in pod steno…

Sonce že barva obzorje in oblake nad Prisankom, tudi deklica se nama že smehlja
Tudi Mojstrovke že božajo jutranji žarki vzhajajočega sonca

Pri vstopu na Kopiščarjevo pot natakneva čeladi, skočiva v pasova in šibava dalje.

Začetek Kopiščarjeve poti
Prve jeklenice
Lepo speljana pot

Nad začetnim delom spet malo grizenja kolen do prvega grebenčka, kjer se spet povsem od blizu prikaže kamniti obraz Ajdovske deklice.

Ajdovska deklica
Anže… in spet deklica v ozadju

Pot se res lepo vije po poličkah, naravnih prehodih in kakšnih hudih razgledov direktno v dolino, globino  niti nisem zaznal. Priznam, da sem pričakoval, da bo pot bolj “lufarska” oziroma razgledna, kot dejansko je.

Prečenje
Prek podornih delov

Že prej sva ob poti ugotavljala (na pamet seveda), kje bi pot lahko bila speljana navzgor po steni – in seveda je imel vsak svojo idejo in varianto. No, vsak sva zadela samo delček poti, pa še to vsak svoj del. 🙂

Navpični del
Nadaljevanje
Nadaljevanje

Po navpičnem vzponu in ozkem prehodu pa spet hoja, prečenje, grizenje kolen… pa sva bila pod oknom. Ogromen je… že 2009, ko sem ga obiskal prek zgornje strani je bil velik, a s spodnje je še večji… Sploh za Anžeta, ki ga je do sedaj ogledoval samo z Vršiča 😀

Sneg
Pogled proti dolini
Vstop v grapo pod oknom
Skoraj že skozi…
Prvi pogled na drugo stran 🙂

Sledilo je še “grebenčkanje” do vrha, ki pa ponuja več razgledov in temu primerno počasnejši tempo, ker si vedno želim ujeti čim več trenutkov na spominsko kartico fotoaparata. 😀

Razgled
Vrh na vidiku
Razgled prek Razorja tja do Triglava in družbe

Na vrhu 2 Italijana, ki pa sta hitro ušla, tako da sva imela cel vrh zase in sva potem kar nekaj časa uživala na toplih sončnih žarkih v opazovanju okoliških vršacev in sprehajanju kavk okrog nahrbtnikov in poizvedovanju po kakšnih padlih drobtinah. Anže je gor privlekel tudi odlično kavico, tako da sva imela vse za uživanje. 🙂

Ker je vsega lepega enkrat konec, sva tudi sestopiti morala… tokrat kar po grebenski poti.

Sestop po grebenu, pogled proti vrhu

Navzgor nisva srečala žive duše. Ob sestopu takoj pod vrhom par Slovencev, v nadaljevanju sestopa pa so bili vsi pozdravi v stilu ahoj inu dobrý den.

Pri oknu
Že na strmih travnatih pobočjih
Še en pogled na velikana
Brez fotke Mojstrovk pa na Vršiču pač ne gre 🙂

Fotografija, dve več pa v GALERIJI

 

 

© 2017, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*