Nov zapis že preddopustniškega pohoda… Ura 3 zjutraj (ponoči), že čakam pred blokom Anžeta, ki je budilko kar lepo prespal in malenkost zamudil, a se je že v Kranju oddolžil s kofetom to go. No ja, do izhodišča, doline Vrat sem ga že spil – in tudi pozabil na njegovo zamudo. 🙂 Ob preobuvanju zbudiva neke tujce v sosednjem kombiju – a se do najinega odhoda niso še primajali ven. Lučke na glavo in proti Triglavski severni steni. V temi sva robove sten in okoliških gora bolj ko ne lahko samo slutila – tam nekje so bile, kjer so se končale zvezde.
Marširava naprej proti Luknji in opazujeva eno lučko – a je bila precej hitra in sva kmalu ugotovila, da so bile le izbuljene oči prestrašenega gamsa, ki je hitel čez pot, da bi ušel dvema parnima lokomotivama (vsaj tako nekako sva sopihala). Ravno malo pod Luknjo se je že ravno toliko osvetlilo, da sem lahko naredil prvo fotko – sicer ISO 3200 in 1/25 s ampak je šlo 😀 Pogled nazaj v dolino Vrat.
V/na Luknji pa sva potem sedela in vzklikala – glej ga, tam je tud eden, pa tam tud, lej, lej, z vrha gledajo trije! Ni bilo konca tem kozorogom.
Res zanimivo, kako blizu te pustijo, ko hodiš po poti mimo njih, preden se oddaljijo. Kozorogi niso bili najin cilj, tako da sva jo po krajšem ogledovanju silhuet le pocvirnala dalje.
Ni bilo veliko kasneje, ko so se nad nama in okrog razžareli vršaci v juranjem soncu – vriskanje na vsakem koraku, sploh glede na to, da so me še prejšnji dan prepričevali, da bo v tistem koncu dež.
Iz tega konca je pogled na Triglav fenomenalen, tako blizu, a vseeno tako mogočen. No, cca. 50 fotk kasneje sva bila še vedno malo nad Luknjo in opazovala s police dolino pod nama, v kateri so se že nabirale prve meglice, ki so kasneje priredile pravo predstavo v odstiranju in zastiranju pogleda.
Čelade na zgornji sliki niti ne bi potreboval – a seveda Anže s seboj ni imel lučke – pa sem mu jaz posodil težjo, ki pride skupaj s čelado… On jo je potem nosil skoraj cel dan kar na buči. 🙂 (očitno se je tako počutil bolj varnega!)
Na vrhu Bovškega Gamsovca se odpre razgled še v druge smeri, brez besed, šklocanje v vse smeri. Spraviva vase sendvič, dva in se kar razgledujeva.
Stenar je videti čisto blizu in po tem kratkem počitku in okrepčilu sva bila takoj za, da skočiva še tja.
Meglice so še vedno ustvarjale, midva pa opazovala. Ko sva bila na vrhu Stenarja je megla že objela najin maloprej osvojeni vršac.
V daljavi so se že videli temni oblaki, ki so se približevali, zato sva se kar odpravila čez Sovatno proti dolini.
Malo nižje naletiva na družinico kozorogov – in se usedeva v bližini in samo opazujeva, kako lenobno pasejo tisto redko travo med skalami ali poležavajo na hladnih skalah in lovijo tiste redke sončne žarke, ki se nekako prikradejo skozi oblake in meglo.
Ko se megla kar nekaj časa ni umaknila, sva se nižje odpravila midva… In zgodba se je ponavljala skoraj do doline – megla je, megle ni,…
Na koncu sva bila kar vesela, ko sva dospela na “dno”, od koder je bila samo še ravnina do avta.
Več fotk pa v GALERIJI
© 2015, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment