Col des Chavannes

Za začetek avgusta, ko večina odhiti proti morju, je Klemen skupaj zbobnal za kombi ljudi in odredil smer – Courmayeur. Pred tem za ta kraj, priznam, nisem še nikoli slišal. Pa je precej priljubljen in turističen med pohodniki in kolesarji. Leži prav na vhodu v tunel pod Mont Blancom na italijanski strani in je odlično izhodišče za vzpon na najvišji vrh Alp – no, ker s kolesom ne moreš gor (al pač?) smo si zadali nižje cilje.

Prvi dan smo odrinili proti Col des Chavannes.

Za pričetek smo se spustili do ledeniške reke Dora Baltea in ji po kombinacijah kolovozov in enoslednic sledili do precej prometne glavne ceste, ki se nato hitro vzpne proti kolesarskim spustašem znan kraj La Thuile.

Kmalu nad vasjo zapustimo glavno cesto in se usmerimo strmo navzgor – proti Orgeres, kjer smo si na turistični kmetiji privoščili kofe – in se vsak po svoje zaposlili z igračami, ki so ležale ob hiši. 🙂

Od kmetije smo se najprej vozili mimo zapuščenih planšarij, na cca. 1900 višine pa zavili v slikovito dolino potoka Chavannes – enkratni razgledi, krasna zelena pobočja. Nekdo je omenil, da malo spominja na Novo Zelandijo, mogoče Irsko.

Po 1000 m vzpona so želodčki že predelali zajtrk, zato smo jih za dodatno energijo ponovno napolnili. Pred nami je bil še zadnji del vzpona do prelaza.

Na prelazu Col des Chavannes naredimo en kup fotk – pred nami se namreč prvič od blizu predstavi mogočni Mont Blanc!

Po vzponu pa seveda zabavni del – spust. Začetni del je bil kar zahteven, zato smo kakšen oster zavoj oddelali peš.

Spustili smo se vse do ustja ledenika Miage, oziroma do kjer je včasih stegoval svoj jezik – ki ga kot vemo, žal vedno bolj vleče nazaj …

Če smo bili do tu bolj kot ne sami, smo od ustja ledenika proti izhodišču po cesti slalomirali med pohodniki… V želji po še enem spustu po singlci brez trum pohodnikov, smo se zapodili po stezici navzdol in precej nižje ugotovili, da je vmes en kup podrtega drevja. Nekateri so se tako odločili za vzpon nazaj do ceste – in spust po cesti, drugi pa smo se trmasto prebijali skozi vejevje. Na koncu ne vem, če je bilo vredno…

Enkratna tura! 50 km in švoh 1700 višincev – vredno vsega truda že samo zaradi razgledov!

Fotka ali dve več pa v GALERIJI.