Na Pokljuki s smučmi dolgo, res dolgo nisem bil. Ob običajnih reportažah so na Viševniku…
Category: Turno smučanje / Ski touring
Urša da idejo za spomladansko smuko v Italiji in seveda sprejmem… v takšnem vremenu bo sneg hitro pobralo. In glede na to, da smo se pred 6-imi leti pod sedlom med Lepim Vršičem in Kovkom obrnili ker nismo imeli krpelj, je bila nekje skrita želja smučati iz vrha enega ali drugega teh dveh obljudenih vrhov.
Na začetku je bilo sicer vreme bolj oblačno in začuda smo bili na izhodišču v tistem trenutku edini, a nas to ni kaj prida motilo 🙂
Urša gave idea for spring skiing in Italy and without hesitation I accept. In this weather snow will disappear rapidly. And since 6 years ago, we turned around just under the ridge between Monte Cocco and Cima Bella, since we didn’t have snowshoes, there was a quiet wish to ski from one of the two popular tops.
We had cloudy weather at the beginning and we were – strangely – the only ones at start, but we didn’t mind.
Včerajšnja sobota je bila kot nalašč za še malo smučarije 🙂 Pero se že od vsega začetka udeležuje zimskega pohoda na Porezen – in ker ni bilo nič drugega v planu, sva se njemu in njegovemu sinu Aljažu z Uršo pridružila… In tako smo šibali proti Davči, Pero z zadnjega sedeža pa je navigiral Uršo, da smo potem (seveda po bližnjici) prispeli do izhodišča. Tam smo nekako parkirali in se odpravili proti vrhu, ki se nam je ravno pokazal iz megle in vabil…
Po dolgem času se je naš najmlajši končno “opogumil” in se pustil paziti – no, takrat še nisva bila prepričana če se je dovolj “opogumil”, tako da je bil to nekako test 🙂 in sva se odpravila na smučke. Po začetnih težavah in vožnji sem ter tja, ker sva iskala NJENE pohodne palica, ki sem jih JAZ založil (ja, malo sva še razseljena, bi rekel kandidat za tasta ;)) – na koncu sva jih le dobila in se odpeljala proti izhodišču, Soriški planini. Tam natakneva smučke in v breg po smučišču navzgor.
Že na prvem sedlu se (kot vedno), odpre fenomenalen razgled in boljša polovica je imela kar malo solzne očke, ko je po toliko časa spet stala na smučkah in občudovala okolico.
Današnji sončen dan je bil zopet eden tistih “za izkoristit” 🙂 Pa smo jo trije mahnili na Blegoš – na izhodišču pri pripravljanju opreme in vsega je sicer hitro zanohtalo, okrog bližnjih smrek se je še ovijala siva megla, a pogled skozi luknje v megli nad nami nam je razkril, da nas danes višje čaka pravljica…
Prav res letos še ni bilo zapisa ne tem blogu… Ampak včasih radi rečemo, da je bilo zatišje pred nevihto 🙂 Čs pač ni dopuščal pisanja, verjetno sem tudi sam kriv da je tako – organiziranje časa pač nikoli ni bila moja dobra stran 😀
No, pa da se umaknem od opravičevanja k temi posta… Z Walterjem sva se dobila ob 7:00 na parkingu pred “najboljšim sosedom” v Škofji Loki, kjer sem se presedel v njegov avto in sva šibala naprej – Bled, Bohinj proti najinemu izhodišču pod planino Blato. Hm, adrenalinska vožnja po zasneženi vijugasti cesti, poskakovanje avtomobila izven kolesnic… Potem pa – bzzzzzzz, bzzzzzz,… avto obstane. Midva seveda takoj ven, natakneva verige in bzzzz, bzzzz, nikamor… Tisto verigo katero sem namestil jaz sname in se ovije zadaj za gumo, da jo komaj snameva in ponovno namestiva. Potem sva le speljala in nadaljevala dva, tri ovinke naprej, kjer sva – nasedla 🙁 Leva prednja guma v zraku – zabaševa spodaj nekaj kamenja in vej, pa se ne premakne. Walter potem z dvigalko dvigne avto, da sva lahko nametala kamenje direktno pod gumo, spustiva avto, Walter spelje, jaz zadaj porivam – in uspelo nama je in dva ovinka naprej le parkirava 🙂 Namestiva smučke in jo mahneva naprej. Pred planino Blato pa levo v breg proti Planini pri Jezeru.
