Današnji sončen dan je bil zopet eden tistih “za izkoristit” 🙂 Pa smo jo trije mahnili na Blegoš – na izhodišču pri pripravljanju opreme in vsega je sicer hitro zanohtalo, okrog bližnjih smrek se je še ovijala siva megla, a pogled skozi luknje v megli nad nami nam je razkril, da nas danes višje čaka pravljica…
A malo pod kočo na Blegošu so nas skozi zasneženo vejevje sem in tja že božali sončni žarki – sicer ne topli, ampak žarki sončka ne deviško belem snegu so bili preprosto fantastični…
V kočo na kratkega, pivce inu čaj (ne vsi vse, da ne bo pomote :)), potem pa proti vrhu – obiskovalcev pa v koči in okoli presenetljivo malo, sem nekako pričakoval malo gužve.
In tako počasi proti vrhu. Mudilo se nam nikamor ni, tako da je bilo priložnosti za fotografiranje na pretek, motivov pa tudi ni zmanjkalo :).
Čisto na vrhu je prav mrzlo pihalo, tako da smo se takoj “poskrili” na severno stran k bunkerju, ki vedno v takih razmerah nudi odlično zavetrje, da se pripravimo na spust.
In smo bili pripravljeni na rezanje deviškega pršiča nazaj proti avtomobilu… vriskanja kar ni bilo konec, kar nekaj pršiča na strjeno podlago – poezija!
© 2013 – 2021, Simon. All rights reserved.
Važiči! 🙂
[Sam zato tko govorim, ker sem vam fouš. :-)]
O D L I Č N O ! ! !
Lepe fotke!
Nekje se je treba važit 🙂
vauuu, hvala bogu za fotoaparate oz. tistemu ki jih je izumil 🙂 , sicer bi že mislila da se mi je sanjalo!!!
Hehe, nič se ti ni sanjalo ne… 😀
Uf , res lepo – 😛
Smučke nekje dobit pa gremo 🙂
Joooj nikar me ne draži – saj veš, da se mi že plete po glavi, da si najdem ene turne smuči. 😛