Možic via Slatnik

Po dolgem času se je naš najmlajši končno “opogumil” in se pustil paziti – no, takrat še nisva bila prepričana če se je dovolj “opogumil”, tako da je bil to nekako test 🙂 in sva se odpravila na smučke. Po začetnih težavah in vožnji sem ter tja, ker sva iskala NJENE pohodne palica, ki sem jih JAZ založil (ja, malo sva še razseljena, bi rekel kandidat za tasta ;)) – na koncu sva jih le dobila in se odpeljala proti izhodišču, Soriški planini. Tam natakneva smučke in v breg po smučišču navzgor.

Že na prvem sedlu se (kot vedno), odpre fenomenalen razgled in boljša polovica je imela kar malo solzne očke, ko je po toliko časa spet stala na smučkah in občudovala okolico.

Tokrat je turna sled speljana bolj po robu grebena, tako da se včasih odpre tudi (za mene) še neviden motiv.

Na vrhu Slatnika samo preverim, če je boljša polovica OK, da vidim ali nadaljujeva pot ali pričneva s spustom? Sem dobil malce očitajoč pogled, da kaj si mislim…?!?! in sva šla naprej proti Možicu – in kot jeseni, tudi tokrat razgledi ne razočarajo.

In ko si enkrat na Možicu… samo občuduješ vse okoli sebe, turne smučarje na Šavniku, modro nebo in Julijce v vsej svoji lepoti.

In k sreči je eden (ali dva) že potegnil špuro po skoraj poletni poti, kjer sva se vračala in se nad staro vojašnico pripravila na spust in uživala v malce ojuženem pršiču, frišnih in nepresmučanih predelov pa je bilo še na pretek 🙂