Dublin

No, ker sem se ravno danes cepil proti Hepatitisu A in B in tifusu… pišuka, kot bi gledal Dr. Housa – no, če me kdaj v roke dobi, bodo vsaj tri diagnoze takoj odpadle 🙂 No, kje sem ostal,… aha, in ker imam časa očitno preveč bom pa še nekaj spisal o obisku Irske, predvsem Dublina, kjer sva se z najdražjo največ zadrževala 🙂
Odhod iz letališča Treviso (najugodnejša karta pri Ryanairu) in potem če se ne motim dve urci in pol leta, ko sva že zagledala prvo obličje najine destinacije…

Prvi pogled na Irsko

style=”text-align: center;”>

In potem čakanje na avtobus na letališču… Nekje sem zasledil, da je najcenejši bus v center Dublina 16A in sva čakala… moja je pregledovala zemljevide, sam pa pokadil tistih nekaj čikov (jap, takle mamo s takimi razvadami). Potem po tisti uri vožnje in ker nisva niti vedela, kje se voziva, se vmes na hitro odločiva, da naslednja bo pa že blizu najinega hostla… in sva jo ucvrla dol. Sredi Dublina z dvema kufroma in brez pojma, kjer točno sva. No, kljub vsemu sva bila po 15ih minutah pri hostlu (priznam, lahko bi se peljala še dve postaji in bi bila pred hostlom :-)).

V hostlu na hitro ogled male sobice in še manjše kopalnice, a je bilo tisto malo vsaj najino za tisti teden… cena pa… kar ugodna za Dublin 🙂
Časa tako ali tako nisva izgubljala in sva že štorkljala po Dublinu, pa ker sva bila sestradana takoj na kosilo… na Irsko posebnost – mehiški futr, kaj pa?! Ko sva se od presenečenja pri računu pobrala pa itaq naprej, saj zato sva priletela sem.
Najprej ogled Dublinie – nekakšne stare cerkve, bojda je tam nekje tudi Vikinška razstava, a 20€ na vsakem vogalu nisva puščala.
Del Dublinie
Največja cerkev na Irskem (ime pa mi je že ušlo iz glave)

Pa da ne bom našteval dan za dnem… bilo je super, vreme dež, pa čez 5 minut sonce, pa spet dež…
Na poti do Guinessove tovarne spet čas za fotkanje… Nikoli nisva šla na hop on, hop off avotbuse, ki vozijo po Dublinu in ustavljajo pri turističnih znamenitostih ampak sva vse obdelovala kar lepo peš…
Stara Dublinska carinarnica
Pogled na mesto in reko Liffey

Ko sva se z Brino tako sprehajala proti Guinnessovi tovarni sva opazovala reko in črto na bregovih, pa svinjarijo v njej… sva že ugotavljala, da že dolgo ni bilo več vod, ki bi smeti odnesla s seboj, a sva že zvečer ugotovila, da reka zaradi bližine morja tudi sama doživlja plimo in oseko, razlika v vodostaju pa ni zanemarljiva.
Vhod v Guiness storehouse

Pa sva po kar nekaj časa le prišla do Guinnes muzeja… 7 nadstropij Guinnessa, zgodovina, reklame, pridelava… In vmes tudi seveda tečaj točenja Guinnessa, za kar pa moraš porabiti vstopno karto ob kateri pripada Guinness, zato se je za tečaj in potem seveda certifikat odločila Brina, sam pa sem kupon obdržal do vrha stavbe, najvišje stavbe v Dublinu, kjer imaš krožen pogled na celotno mesto.
Sodi za hranjenje in transport Guinnessa
Takole perfektno ga je nalila Brina (no, malček sva ga že odpila 😉 )

Enega naslednjih dni sva jo mahnila tudi v zapore – Kilmainham Gaol, kjer sva ravno pravi čas prišla za voden ogled in ni nama žal poslušanja zelo zanimivega vodiča. Verjetno bi od ogleda imela bore malo, če bi si ga ogledovala sama…
Notranjost novejšega dela zapora - precej filmov in glasbenih spotov so posneli tu.

Pa sva tisti dan potem že ob 19:30 hitela ob reko Liffey – zakaj? Kakšno vprašanje… ja zato, da nama kot nadebudnima fotografoma ne uide tista modrikasta svetloba ko se večeri… No, potem sva cca. 2 uri sedela ob reki in čakala to svetlobo. Očitno sem malček slabo ocenil čas… Ampak, eh, saj imava časa na pretek 🙂
Most Ha' Penny
Pa še ulica barov... Happy Hour 24 ur nadan, 7 dni v tednu 🙂 Tembple bar območje

Naslednji dan pa sva ogledovala sam strogi center, pa predel za šopingiranje, kjer se mi je Brina kar malo zasmilila, ker je morala z mano tekati MIMO trgovin… No, saj v eno sva šla… ker je zunaj lilo kot iz škafa, pa sva se morala nekam skriti 🙂 In tam sva šla na kavico, pa spet mal pregledati Lonely Planet, kaj je še kaj zanimivega v okolici.
Kavica in vodič

Pa je bilo po pol urice spet sonce in ugledava eno veliiiiiko špico sredi križišča… 121 metrov velik Spire of Dublin, 121m visoko skulpturo, ki jo domačini radi imenujejo Errection in the Intersection – namena postavitve namreč nihče ne pozna.
Erection in the intersection
Da pa ne bo kdo mislil, da nisva pila Guinnessa – vsak dan vsaj enega ali dva. Kje pa? Ah, v Temple baru je toliko pubov, da imaš lahko cel teden vsak dan drugega, in še to enega za dopoldne in drugega popoldne 🙂
Super pipice 🙂
Temple bar - tipična lesena fasada in kričeče barve - rdeča in črna sta najbolj popularni
Notranjost Temple bara

Proti koncu dopusta pa sva pičila z lokalno turistično agencijo še m
alček na zahod Irske na tiste Moherkse klife. Vožnje za cca. 3 ure, pa vmes ustavljanje pri znamenitostih, samostan, grobnica,… Vodič pa spet odličen, šale stresal iz rokava, občutek je dajal, da prav vse ve…
Abbey - sem hotel dodati link - pa abbey pomeni samostan in kje naj najdem točno tegale?!?
Keltski križi

Mogoče lahko tu omenim samo zanimivost, od kje so keltski križi dobili svojo obliko? V času pokristjanjevanja, ko so cerkeveni poslanci hodili po Irski in ljudi prepričevali v novo vero, a ker so bili pogani naj bi za njih baje sonce bilo tisto božanstvo in nekaj za čaščenje, zato so pokristjanjevalci (uf, težka beseda), križu dodali krog, znak sonca, da bi se pogani lahko bolj poistovetili z “novo” vero.
Tako nekako je minevala pot z avtobusom na zahodno obalo, potem pa končno klifi! Priznam, da nisem pričakoval česa tako veličastnega, pa še vreme nama je bilo naklonjeno, glede na to, da je bila tam prejšnje dni taka megla, da se niti do morja ni videlo.
Cliffs of Moher

Naslednji dan pa domov… my ass… Vulkanski prah je spet zagodel in zaprli so zračni prostor nad Irsko… Pa nič, dve uri čakanja v vrsti, da so nama zamenjali karto za let naslednji dan in nazaj v hostel v upanju, da dobiva še kakšno prosto sobo. No, glede na to, da letala tudi pristajala niso, novih gostov ni bilo, tako da sva za eno noč dobila še isto sobo. Ampak naslednji dan sva potem le “ušla proti domu.
Žalosten pogled na tablo na letališču.
Molly Malone – ena znana pesmica je o njej
Okrožje Howth - super peš tura okro polotoka
Znamenite barve Dublinskih vrat
Pa že pogled na domačo rodno grudo 🙂

P.S. Dublin sva obiskala ob koncu Aprila – začetek Maja

© 2010, Simon. All rights reserved.

Written by:

6 komentarjev

  1. Techka
    julij 21, 2010
    Reply

    Uau, noro fajn fotke!!! In opis potovanja! 🙂

    Faj, fajn, le tako naprej! 😉

  2. Anonymous
    julij 21, 2010
    Reply

    Lepo!

  3. julij 21, 2010
    Reply

    Bravo…počutim se, kot bi bila zraven….muhca:))) ja takih blogov se manjka

  4. Carlos
    julij 21, 2010
    Reply

    A si ti siguren, da študiraš pravo smer ???
    Novinarstvo ti gre kad dobro izpod tipkovnice.Le tako naprej, je zelo zanimivo branje in lepe fotke.

  5. Marija
    avgust 3, 2010
    Reply

    Bravo,le tako naprej

  6. […] Najcenejši let je bil z Ryanairom iz letališča v Trevisu, od koder sva pred leti že letela v Dublin. Od doma do letališča cca. 2 urici in pol – s postanki zaradi najmlajšega (in čik pavzo […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*