Obkljukan Stol

Veličastni mogotnež, ki se bohoti na nebu, ko se pelješ proti Zgornjesavski dolini – ta je bil že dolgo časa na listi želja za obisk s kolesom. Peš in s smučmi je že šlo – s kolesom pa smo ga obkljukali letos.

Meh

Začetni del ni bil najbolj obetaven – med Jesenicami in Javorniškim Rovtom je poslušnost oziroma vodotesnost izgubil vodni meh – vsebina se je pridno pretakala najprej v nahrbtnik in nato naprej na cesto. Nekaj časa sem se spraševal od kje kaplje na zadnje delu nog, če je cesta v celoti suha, ko Dejan zadaj opazi, da iz nahrbtnika teče.

Preostanek vode zlijem stran, prazen meh pospravim nazaj v nahrbtnik in nadaljujemo proti Domu Pristava – tam bodo menda že odstopili kakšno prazno plastenko, da jo napolnim z vodo. Taka tura s samo enim bidonom vode (samo to mi je še ostalo) ni izvedljiva. Plastenko sem dobil, postanek pa smo izkoristili še za kofe – tega ni nikoli dovolj.

Pod Križevcem smo želeli še dopolniti zaloge vode – konec julija je bilo precej vroče, a je bil na zemljevidu označen vir vode, prazen. Nato smo mimo planine Pusti Rovt pridno “mlinčkali” navzgor – tja do planine Svečica oz. Belske planine.

Tam smo želeli napolniti zaloge sladkorja – pa smo nehote vzeli šugarfree ponaredek kokakole. Občutek je že bil, da smo nekaj energije dobili, smo pa čez raje vnesli še čokoladico, s pravim cukrom.

Naslednji (vmesni) cilj je bil planina Seča. Lepa, samotna oaza sredi višav. Kar nekaj gor, pa nekaj navzdol – lepo prečenje pobočja.

Medji dol

Od planine dalje se je pričela mešanica – porivanje, nošenje, vožnja. Vsega po malem, vsak po svojih zmožnostih.

Strm vzpon iz Medjega dola do grebena smo nato opravili s kolesi na ramenih. In komaj čakali konec strmine.

Pri Kamnitniku smo si privoščili daljšo pavzo in občudovali razgled na konje pri paši in razgiban relief v daljavi.

Sledilo je dooooolgo prečenje tja do Potoškega Stola – kjer smo uvideli, da še nismo tako blizu, kot smo upali …

Tja do strmega pobočja pod vrhom Stola je še nekako šlo – ko pa smo zagrizli v “ciljno” strmino, kjer je bil dober stop bolj redek kot pošten politik v slovenskem parlamentu, pa je morala (nekaterim) hitro pošla. 😀

Če kdo slučajno ne prebere do konca: na vrh z biciklom ni potrebe – sploh ne po tem razdrobljenem terenu.

Vsak je po melišču ubral svojo pot – eni boljšo, drugi slabšo, vse so vodile navzgor. Prav vsi pa smo se borili z mislimi v smislu – kaj mi je trega treba?!?

Na vrhu, ko so bremena koles končno zapustila utrujene živote, so se lica ponovno raztegnila v nasmeške – uspelo nam je. Sicer smo šele na pol poti – a uspelo nam je!

Prešernova koča na Stolu

Nekaj nižje smo potem utrujeni obsedeli na klopeh pred kočo in uživali v več kot zasluženem radlerju – vode mi je zmanjkalo že kar nekaj časa nazaj.

Po vsej odisejadi je sledil še fun part ture – spust. Zgornji del je kar zahteven in bi bil bolj uživaški, če bi bili bolj spočiti. Je kar težko usklajevati glavo in telo – glava bi, telo noče.

Nad gozno mejo sledi še najbolj “razrukan” del poti – kakšen detajl smo tudi prehodili. Vseeno se je boljše pripeljati v dolino, kot biti pripeljan, kajne?

Za zadnji del spusta od Zabreške planine smo izbrali namenski trail (nimam pojma katerega) in na njem prestrašili tekačico – ki se nam je opravičevala, da ve, da ne bi smela biti tam … Eh, prostora je dovolj za vse. Le uvidevni moramo biti – eni in drugi. 😉

Kaj naj napišem? Krasno! Ena od želja odkljukana – bi še ponovil. Nabrali smo 35 km in švoh 2000 višincev.

Fotk je pa preveč za v objavo – več jih je v GALERIJI.