Brezno pri Leški planini

Bo že kar dva tedna nazaj, ko smo obiskali to brezno… a kaj ko ne najdem časa, da bi spisal… se je kar treba spravit k temu, preden pozabim kaj in kako je bilo 🙂

Društvo za raziskovanje jam Kranj je kot vsako leto organiziralo druženje slovenskih jamarjev ob Breznu pri Leški planini,… iz našega društva smo se takoj nabrali štirje mandeljci in zgodaj zjutraj odrinili proti Jelovici. Po adrenalinski vožnji z Nacetom smo bili pri (zame) odrešilnem parkingu, kjer smo se ob gretju na toplem sončku preoblekli in opremili za obisk jame. 5 minutk sprehoda do kampa – jap, najbolj zagnani so bili tu gori že večer prej. Večina je še spala, ko smo mi že rogovilili okrog šotorov. Vhodno brezno še ni bilo opremljeno, tako da smo posedli ob ognju in čakali, da se kaj premakne. Počasi so se nakapljali tudi ostali iz šotorov, a brez kavice ni šlo, tako da smo počakali še to, preden smo se spustili v najgloblje brezno na Jelovici.

Potem se le odpravimo v jamo, opremljal je Robi aka Jezerjan, skupini prvih pa se pridruži še Marko – solzica, sam smuknem v jamo kot zadnji…

Fletna brezenca si sledijo eno za drugim, tako da smo kmalu v prvi veliki dvorani, kjer smo se spet nabrali na “kup”, in se skupaj odrpavili po dvorani navzdol in naprej. Malo iskanja prehoda naprej in že smo nadaljevali… Spust do WC prehoda in še globlje in spet dvorana – druga. Fenomenalno, padeš na globino cca. 340m, kjer kraljuje ogroooomen kapnik. Itaq malica za vse, debate o marsičem… Za fotografske “sužnje” sta se tokrat “javila” Marko inu Nace (hvala še enkrat), drugo dvorano pa je pomagal osvetljevati tudi Jezerjan, ki je imel tudi veliko željo fotografiranja dvorane, tako da sva oba s skupnimi močmi naredila nekaj dobrih fotk…

Sicer na zgornji sliki stalaktit in stalagmit močno visita, a samo zaradi širokokotnega objektiva, v resnici rasteta kar lepo naravnost navzgor in navzdol 🙂

Konec osvetljevanja, tako da se Marko, Nace in myself odpravimo navzgor, Jezerjan pa ostane in “šefu” pomaga z meritvami nekega dela spodaj… Pfff, kar breg navzgor po dvorani, ti postane vroče, kljub temu, da v jami kakšnih pretiranih temperatur res ni 🙂

Pa smo bili kaj hitro spet na dnu prve dvorane in občudovali kapniške tvorbe, predvsem biserčke in beli kapnik, ki ga nekateri imenujejo po moškem spolnem organu, čeprav je nam deloval bolj kot Alien 🙂

Potem pa navzgor po dvorani… mal zalutamo ampak hitro najdemo pravo pot – kot vedno 🙂 Potem pa 45 metrca navzgor – štrik že kar fletno guga gor in dol, ko se vzpenjaš.

Pa spet naprej, kondicija je bila očitno na počitnicah, sem se navzgor vlekel kot megla… hm, no, če pomislim… še počasneje 🙂 Vmes pa itaq vlekel ven fotoaparat (izgovor za počitek) in fotkal. Nacei in Marko pa sta upravljala fleše kot profesionalca 😀

Pa spet naprej, na vrhu naslednjega brezenca basanje najprej sebe skozi netakozeloozko ožino in potem še vlečenje foto opreme skoz – neprecenljivo.

Vau, sem bil kar vesel, ko sem končno dospel do vrha predzadnjega brezna… Samo še nekaj malega in bom zunaj – vsebino zelene flaške zunaj sem pa vohal tako ali tako že kar nekaj časa 🙂

Še več slikic pa v GALERIJI

……………………………………..