Egipt 2010 – Kairo 3. dan

Ura 2:00 zjutraj, budilka na mobilcu neusmiljeno cvili… Brina seveda vstane pred mano, kot vedno. Spakirano imava skoraj že vse, tako da se kaj hitro odpraviva proti recepciji, kjer dava ključ sobe v hrambo, stopiva pred hotel… Brina je že dan prej samo razmišljala ali bova ob tako zgodnji uri dobila taxi do avtobusne postaje… Sam sem bil prepričan, da je tole turistično mestece 24 ur na dan polno taksistov… in k sreči sem imel prav. Zbarantava se za ceno do postaje, nabaševa nahrbtnike v prtljažnik in že smo na poti. Postaja je locirana v novejšem delu mesta, polno plakatov, lučk, hotelov in raznih stojnic in trgovinic, ki so pripravljene na turiste in njihove denarnice. Usedeva se v čakalnico, ki ni bila ne nabito polna, ne prazna. Cca. 15 minut kasneje se nekaj dogaja, a nimava pojma kaj, ko se le prodajalec kart obrne k nama in pravi “Kairo?” Midva samo pokimava in slediva ostalim. Peš gremo za postajo na usrano makadamsko – preščeno parkirišče in pokopališče – zakaj pokopališče? Tu stojijo avtobusi ki so še vedno v uporabi, prav tako pa tudi tisti odsluženi, ki verjetno kdaj pridejo prav za kakšne rezervne dele. Pred vstopom na avtobus “kontrolor” skrbno pregleda karte, naredi nekaj krac in že sediva. Turistov ni, samo domačini. Sedeži kar udobni, klima dela na vso moč in tako se odpravimo. Vmes nekaj pogledovanja skozi okno, ko pa smo prišli v puščavo, ni bilo kaj videti v tisti temi… pa sva oba malo zadremala. Vmes šelestenje vrečk… Vidiva, da nekdo nosi in razdeljuje neke plastične škatle, pa sva mislila, da so verjetno kakšna skupina in imajo malico ali kaj podobnega. A glej ga zlomka, najina karta je vključevala tudi malico… Voda, sok, neke slane žemljice in sladico. Prijetno presenečenje, ki sva ga potem skozi po malem praznila. Sam sem spal po kakšno urico in potem malce pavze od odmaranja in tako dalje… Okrog 5:40 gledam skozi okno in opazujem… sem mislil, da vidim puščavo, ki se sveti v soju luninih žarkov in v to sem bil prepričan, ko se zbudi Brina, pogleda ven in pravi “Lej, morje!” Pogledam še enkrat in sedaj, ja, ga pa tudi jaz vidim. Kako je človek lahko prepričan v nekaj kar vidi – pa čeprav to ni to 🙂

Računala sva, da se bova vozila cca. 8 ur, tako da bi bila v Kairu okrog 11 – 12 ure. Ob 7:00 se že nekaj časa vozimo ob bajticah, raznih spomenikih in si mislim, da potujemo skozi kakšno mestece na poti. Tako smo se vozili še cca. pol ure, opazim znak za Kairo stadion, oznake za piramide… Brini samo rečem, da mislim, da sva že v Kairu… No, potem sva ugotovila, da smo se že vsaj eno uro vozili po Kairu 🙂

Postaja… “A greva dol?” “Pojma nimam!” Se ozrem po avtobusu in vidim, da ne gredo vsi dol… Bova pa še midva malo počakala. Zunaj vidim šoferja, ki pridno kadi… pa sem še sam skočil na enega in potem komaj še ujel bus, preden je zaprl vrata in odpeljal naprej. Ko sem prišel do najinega sedeža, je bila Brina kar malo zelena, saj je bus speljal, mene pa ni videla nikjer na njem – a sem se le prikobacal 🙂

Naslednja postaja… vsi gredo dol… pa sva šla tudi sama. Že takoj ob izstopu pa me zakači starejši gospod kričeč “Taxi!” Ma si mislim, najprej bom enega v miru skadil, pa bom potem razmišljal dalje. Se postaviva na rob postaje, izvlečem škatlico, pa je gospod spet zraven. Mu vseeno pokažem naslov hostla, nima pojma kaj mu kažem, vzame papir in začne skakati okrog drugih domačinov in očitno je zvedel informacije, ker že drži nahrbnike in jih skorja tlači v prtljažnik… Ejm počakaj malo… “How much?” Pa nekaj zamomlja. Ponovim vprašanje in potem izdavi 40 funtov. Ah, ne ga srat,… ti dava 20. Ne, ne, 30 odvrne. Ok, ti dava 25 🙂 Ne, 30 – 15 vsak. No ja, itaq sva morala nekoga vzeti, saj nisva vedela kje točno v tem 22 milijonskem mestu sva… Vožnja šokantna… Vsi vozijo na 5 cm ali še manj en od drugega, hupanje skoraj ne potihne. Taksist parkrat vmes skoči iz taksija in sprašuje za smer… Midva pa samo nemočno gledava kaj se dogaja in upava, da naju pripelje do hostla.

Kmalu končno dospemo, lastnik hostla nama postreže s čajem in pove, da je check-in šele ob 12 uri… Prav, nekaj časa sediva v sobici, jaz lahko kar tam kadim 🙂 (kako je Egipt super že zdaj!), Brina se priklopi na net in napiše nekaj mailov, da bodo domači vedeli, da sva še živa. Lastnika že zanima, če je Brina na prodaj… a se le smejim.

Hostel "Bedouin"

In ker je bila ura še zgodnja, sva se odločila, da ne bova 3 ure tam sedela in čakala sobe, pa sva pustila ta velike nahrbtnike tam in jo mahnila po mestu (oh, ko bi le prej vedela kako komplicirano je to :-)). Pogledava na nek približen zemljevid, kaj je najbližje… Aha, baje največja tržnica Khan el-Khalili. Prideva na cesto, v roke zemljevid v Lonely Planetu (ki ni niti vreden imena zemljevid, a boljšega nisva imela), kompas in ucvreva v smer proti tržnici. Hudičevo vroče že ob 9:30 uri… midva pa kar korakava ob cesti, po cesti, kjer se je pač dalo. Utrinkov za fotografiranje kar preveč…

Stari hrošč

Pojam nimam kaj bi to bilo... Mogoče kakšen bazar?
Parkianje - kako pride notranji ven?
Široke ceste - v ozadju stavba Tiring - nakupovalni center

In tam sva se potem še malo zgubljala, šla v povsem napačne ulice in smeri… Vročina pa naju je že zdelovala. Seveda, vsak sva nosila svoj težak mali nahrbtnik. Sam sem vlekel s seboj vso foto-opremo. Brina pa svoj fotoaparat, vodiče v papirni obliki in vsaj 3 litre vode. V nekem trenutku res nisva več vedela kam in sva se samo hotela usesti v senco in naštudirati kako in kaj… Hm, sence je kar nekaj, a klopc ali kaj podobnega pa ni, in sva sedla kar na robnik ob glavni cesti. Naj povem, da imajo robnike nenormalno visoke za naše razmere. Običajno tja 3 – 4 krat višje kot pri nas. Zakaj? Če bi bili nižji, bi ljudje vozili vsepovprek, tako to gre 🙂 No, tam sva se komaj znašla kje sploh sva in čeprav sem tisti dan kar nekajkrat “ukazal” napačno smer, me je tistikrat še poslušala in sva šla naprej. V neugledne uličice, gledali so naju kot dva vesoljca, ki sta padla med domačine. In kmalu… “Ej, tole bi pa lahko bilo to.” Tržnica namreč. Cunje po uličicah visijo iz prav povsod, veliko trgovinic je še zaprtih, smeti vsepovsod in domačini že težijo: “Come, take a look!” “What are you looking for? I have it!” in podobne, ampak ker sva prišla samo na ogled, jih nisva kaj preveč šmirglala. Sva videla kakšnega turista? Nope, niti enega, ampak ko sva prišla na bolj široko ulico tržnice, jih je bilo pa kar nekaj… in tudi prodajalcev več.

Tržnica zgodaj zjutraj
Za razstavni pano uporabijo kar je pač pri roki.
Vse še zaprto - Egipt zaživi šele ponoči
Prodajalnica začimb

In potem sva prišla do mošeje Al-Hussein, kjer je glavni trg Khan el-Khalili-ja. Opazovala sva moške, kako so se sezuvali in vstopali v mošejo na molitev. Tipično vprašanje tod okoli je tudi: “Where you from?” In enemu tistih, ki so vabili v svoje coffee shope in restavracije sem omenil Slovenija… In kaj dobim? “Dobrodošli” se začne dreti za mano. Prijetno presenečena vseeno šibava dalje, saj imava tak zelo tight schedule 🙂

Zanimive so tudi restavracije (če temu lahko tako rečem). Postavljene so na trgu ena zraven druge in zjutraj niso imeli kaj prida stolov in miz zunaj. Imajo pa tak sistem, da če miza ni prosta in bi se rad usedel, nekje iz ozadja privlečejo mizo in klopi, da se usedeš. In tako med seboj tekmujejo, kdo bo imel postavljene (polne) mize globlje v trg.

Restavracije z malo miz... popoldne je miz precej več.
Razpeljava elektrike po domače

In po tem prvem obisku tržnice in ker je bila ura že čez 13. sva se odpravila nazaj proti hostlu. Izmulena od vse vročine, sva vzela kar taksi, da se ne bi še nazaj grede izgubljala 🙂 V hostlu dobiva sobico… Uuu, Brina je bila kar razočarana, kopalnica je kar montažna, o tem, da mi je omet vsako noč padal na glavo niti ne bi razglabljal… ampak posteljo sva pa vseeno imela. Sicer sva pričakovala eno veliko za naju, a sta bili pač dve. V prijetno ohlajeni sobici (ja, celo klimo sva imela), sva zaspala kot dva polha. Dokler Brina ni naenkrat začela razgrajati… bata prihaja. bata je zelo zelo prijetna oseba, o kateri sem že pisal oziroma sem jo omenil preden sem jo spoznal – več o njej in njenih dogodivščinah v Egipt, kjer živi,  si lahko preberete na njenem blogu. Jah nil spakirva na brzino dobrote, čokolino, argeta pašteta in rio mare, ki se jih pri njih ne dobi in sva šibala pred hostel. Se sllišimo in pravi naj najdeva taksista in ga dava na telefon. On vozi, se pogovarja – čisti kaos… Se mi je zdelo, da se taksist nekaj dere, a sva kasneje izvedela, da je to čisto normalno.

Taksi

No, naju le dostavi na dogovorjeno mesto, kjer že čakajo bata in njen najstarejši sin in hčerka. Hitro se spokamo v avto, ker policaj že nekaj teži zaradi nepravilnega parkiranja… In se odpeljemo. Pišuka, slovenka vozi tam avto… kriza, jaz se tam sigurno ne vsedem za volan 🙂 In naju odpelje spet nazaj do tržnice, saj nama je danes hotela pokazati islamski Kairo in mošejo tam zraven. No, pa najprej v al Azhar mošejo, kjer Brino najprej oblečejo v primerna oblačila – dolgi rokavi, zakriti lasje, medtem ko sem sam lahko vstopil v kratkih hlačah (k sreči so bile vsaj do kolen, drugače bi se znalo zgoditi, da bi ostal zunaj). In sledil je ogled notranjosti in razlaga o islamu, mošejah in klepetanje na splošno 😀

Brina je bila skoraj takoj na pol njihova 😀
"Predprostor" al Azhar mošeje
Del za molitev
Minareta mošeje pred soncem

In po ogledu mošeje proti tržnici… bata vpraša, če sva že kaj jedla?! Emm, midva sva bila tako navdušena nad mestom samim, da  sva popolnoma pozabila na hrano… ampak ko jo je omenila sva postala kar lačna. In smo šli, v eno tistih restavracij, ki sem jih prej omenjal, da tekmujejo kdo bo imel postavljene mize globlje v trg. Kaj jesti? bata egipčanske hrane ne mara in je naročila kar prsni koš piščanca, Brina je naročila falafle, jaz pa sem hotel okusiti nekaj njihovega in sva s Patrikom naročila košari (joj ne vem, kako se tole napiše). V glavnem meni fantastičen okus, bata je dobila kar pol kure, z glavo vred… Kot bi vzel celotno kuro, jo dal na sekular in na pol ter na žar. Uuu, tega še sam ne bi jedel. Samija je s svojim kosom piščančka futrala mačke pod mizo, ki so kar prihajali in prihajali.

Dobrote...

Pa sem skoraj pozabil, da smo še pred glavno jedjo dobili njihov kruh in omakce, v katere smo ga namakali. Omakce so pa iz marsičesa, predvsem pa veliko uporabljajo zelenjave. Brina se je celo najedla od treh falaflov (levo zgoraj na sliki), čeprav je bila malček skeptična, če bo dovolj, ko jih je dobila na mizo. 🙂 Ampak mislim, da smo potem vsi siti nadaljevali naš dan in se odpravili proti islamskemu Kairu. Vmes smo si seveda privoščili hladno pijačo kar na ulici. Prodajalec je imel pred seboj “zaboj – kao hladilno skrinjo polno ledu in med njim pomešane pijače.

Hladna pijača

Samo mesto je bilo ustanovljeno leta 969 (prej je bilo glavno mesto Aleksandrija) in še iz tistih časov izvirajo razne stare stavbe in mošeje in znamenito Muizz ulico, ki je namenjena samo pešcem, celotni islamski Kairo pa je kot muzej na prostem. Fantastiče stare zgradbe, zanimivi ljudje in seveda prodajalci na vsakem koraku. Meni je prav žal, ampak prav vseh mošej in stavb v tem delu Kaira se nisem zapomnil,… prav vse pa so zeloooo stare in zanimive. Še ena zanimivost? Vstop v vse te stavbe tukaj je prost, brez vstopnine.

Prodaja razne šare
Tukaj lahko kupiš del table Goodyear 🙂
Mošeja
Detajli na vratih
Notranjost - če se ne motim bivše šole
Bivša norišnica - ruševine v ospredju
Igra otrok ob starodanih gradnjah
Pogled iz notranjosti mošeje
Ogromna vrata, okrašena tla - standard v teh krajih
V tej vročini vsaka senca prav pride
Okrašena vrata - še pri nas v Kropi niso tako pedantni 😀
Detajl
Še ena mošeja - tu jih ne zmanjka
Zanimiva zgradba na koncu ulice Muizz

Kar nekaj je tudi tipičnih hiš, ki so imele z lesom obite balkončke z majhnimi luknjicami – zakaj? Da so lahko ženske tudi nezakrite stopale na balkončke in firbcale na ulico (ženske so pač povsod firbčne :-)).

Balkončki
Pa tipična prodajalnica vsega in še več
Sprehod po ulici

Vmes sva z bato skočila še v mošejo Al-Hakim, na sredi z vodnjakom. Ta mošeja se je v zgodovini za marsikaj, šolo in celo utrdbo za Napoleona, ko se je podil po teh krajih.

Mošeja Al-Hakim
Ogromna vrata za izhod izven obzidja
Pa spet en star "stojadin"

In ker se je počasi večerilo, smo se počasi odpravili nazaj proti avtomobilu… Vmes sem pa kot vedno škljocal – in poizkusil kar sem pač lahko naredil s fotkanjem iz roke. Moram priznati, da imajo stare zadeve zelo okusno razsvetljene.

Ulica ob mraku
Motorist
Zgrinjanje eden na drugega
Pa spet na tržnici

Prijeten dan smo zaključili ob pijači na obrežjih Nila. Kako pa smo prišli do tja, je pa druga zgodba 🙂 Izgubili smo se in “najeli” taksista, da je peljal pred nami, mi pa za njim. Oh, in da ne pozabim. V Kairu je precej cest kot Celovška v Ljubljani,… dvo ali več pasovnice, ločene z robniki… ampak tukaj se ne da kar obrniti na vsakem križišču. Včasih se moraš peljati par kilometrov, preden lahko obrneš v pravo smer. Ampak bata je itaq svewt zase 🙂 Eno tako obračališče je zaprto, vedno tam stojijo policisti in blokirajo uvoz z motorji. A ona ustavi in malček fehtari, če lahko ona tam obrne. Seveda policist odvrne da ne,… ampak bata vrta dalje. Nisem iz Kaira, prosim,… itd. In ne moreš verjeti policist ukaže vsem na motorjih, da se umaknejo, mi pa zapeljemo skozi na nasprotno stran. Če ne bi doživel ne bi verjel 😀

Zabetonirana ladjica ob Nilu

Naslednjič pa naprej… Ne, ne, še vedno bova v Kairu, ampak v drugem koncu… piramide! Pa še GALERIJA tega dne

© 2010, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

12 komentarjev

  1. Techka
    30 septembra, 2010
    Reply

    Kakšne fotke!!! Uau! Moje pol tok niso fajn… 🙁
    Danes pridem pogledat še vse ostale.

    Napišeš pa tudi vedno zelo zanimivo! 🙂

  2. 30 septembra, 2010
    Reply

    Luštne slikce in res dober opis dogajanja… te blog kar potegne vase.

    • 30 septembra, 2010
      Reply

      O, hvala lepa. Pa sem se že bal, da mogoče malo na predolgo že pišem 🙂

  3. 30 septembra, 2010
    Reply

    Lepe fotke… samo ko se spomnim tiste pol kure z glavo vred, s katero sem nahranila potem kar mačke pod mizo mi se kislima dvigne v želodcu. Res je bila bljak….

    A veš tisti avtomobili ko so parkirani v dveh ali treh vrstah. To mi tako parkiramo potem pa pustimo v “leru” pa brez ročne… In potem, jih porivamo naprej ali pa nazaj po potrebi, da gredo lahko tisti, ki kao izgledako zaparkirani tudi ven. 😉

    Simon a dovoliš, da še sama napišem blog z spomini na ta dan in ti ukradem kako slikco? 8)

    Prosim, prosim bom itak da navedla kdo je avtor 😉

    lp, bata

    • 30 septembra, 2010
      Reply

      Hvala za razlago… jo bom še za marsikaj rabil, čeprav si mi že veliiiikooo razložila 🙂
      Kar se pa slikic tiče ni problem, ti samo kopiraj pa ni se treba obremenjevat z avtorstvom 😀
      Kar pa se pisanja bloga tiče, zelo rad vidim več različnih pogledov na isto stvar, tako da komaj čakam da boš spisala!

      lp, Simon

  4. 30 septembra, 2010
    Reply

    Aja moram se pohvalit, da imam končno novo sprednjo steklo na avtu in to že dva dni in je še čist cela 🙂

    Ampak trenutno imamo precej hud peščen vihar in seboj nosi vse možno…upam, da steklo ostane celo.

    Ven ni za hodit,razen če si kamela in imap tisto zaščito na očeh za pesek 🙂

    Hvala za dovoljenje in napišem prec ko se mal vreme umiri.., tudi internet namreč nagaja 🙁

    • 1 oktobra, 2010
      Reply

      bata, vse lepo in prav, kot sem rekel iz drugega zornega kota kot midva s Techko 😉

  5. 23 oktobra, 2010
    Reply

    Vau, res fantastične fotke in dober opis. 😉

    • 24 oktobra, 2010
      Reply

      Dajana, me veseli, da so ti všeč fotke in opis.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*