Nedelja – le zakaj ne sobota, da imamo kasneje lahko še dan počitka od jamarskih akcij…?! No ja, tokrat je bil glavni razlog vreme, saj je bila nedeljska napoved precej bolj prijazna kot sobotna… sicer pa se lahko že dan prej spočiješ od naporov naslednjega dne! 🙂
Kje sem ostal? Aha, –> Nedelja, ob 7:00 zbor, nabiranje opreme, kot vedno na društvu – ferajnu. Potem pa proti Železnikom na jutranjo kavico. Pridemo tja, kafič še zaprt, do odprtja še 20 minut, ampak se jegospodična, ki je bila že na delovnem mestu, usmilila naših kofeta in ostalih pritiklin kličočih obrazov in izjemoma odprla malček prej in nam postregla z… vsem kar smo si pač zaželeli.
Potem pa naprej poti planini Klom, no malenkost prej smo se ustavili in pričeli z ritualom preoblačenja in opremljanja. Ko nas kdo vidi v tem početju si verjetno misli svoje, marsikdo niti ne upa vprašati kdo smo in kam gremo… Okolica namreč skoraj vedno zgleda, kot da smo mi in naša oprema padli z letala – oprema je namreč skoraj vedno razmetana okoli in okoli 🙂


Po vsem možnem pa seveda proti in v jamo…


Walter se spusti prvi, ostali pa čakamo na znak iz jame, da je prosto. In potem en za drugim počasi capljamo do dna vhodnega brezna. Ko si enkrat na dnu, se stisneš v kot in čakaš. Zakaj v kot?! Tudi najbolj izkušeni sem in tja sprožijo kakšno skalico, skalo… in ni nič prijetno stati sredi brezna, ko nad seboj zaslišiš ropot, zato se veno stisnemo nekam. V Klomskem breznu pa sploh… sicer je nadaljevanje možno, vendar počakamo, da smo vsi na dnu vhodnega brezna, ker bi bilo tlačenje skozi ožinico še bolj adrenalinsko in nevarno, saj vse sprožene skale letijo naravnost vanjo in na tistega, ki bi bil v tistem trenutku notri.

Walter smukne skozi ožinico, za njim poizkusi Tomaž… ne gre… zleze ven, sleče opremo in ponovni poizkus,… ne gre… v tretje že obupa in pravi, da gre kar ven, ko se malček premakne pa ššššššccc in je padel skozi 🙂 No, in ker je bila ožina potem spet frej, smo sledili še ostali.

Za ožinico pa spust, nekaj sidrišč do prve police in naprej do globine 100m, kar je bil naš fotografski cilj – slikanje Klomskega brezna do -100. Walter je smuknil naprej v globino raziskovati nekaj novega, ostali pa smo potem bliskali na vse strani in poizkušali ujeti jamo v slike.

Na našem cilju seveda malo okrepčila, potem pa smo kar hitro pričeli z vzpenjanjem, saj temperatura 4°C ne dovoljuje kakšnega dolgega mirovanja.


Takoj pod ožino se spustimo še v drugo “slepo” brezno, v katerega se običajno ne spuščamo, vendar ga je za potrebe fotkanja že prej opremil Walter – hvala!







Pa še celotna GALERIJA
He he, super opis akcije in še lepše fotke!
hi,hi ma vsi ste, kot fižolčki, ko visite dol v brezno:))) špica
Priznam, da vse tole izgleda zelo mamljivo. Že fotke povedo svoje, ko pa so dodani komentarji in opis spusta – fenomenalno.
Bo res treba en četrtek na ferajn prit, da vidim, kaka ekipa izdeluje fotke pri takih podvigih.
LP
Simon, lepo. Boš ti sploh imal čas, da raziščeš še odprtino na grebenu Ratitovca?
Kar tako naprej, drugač res uživam v branju tvojega bloga.
LP
Zelo zanimivo,tako besedilo,kot slike.
ko pa gledam tole zadnjo fotko se mi pa zdi da se kar zraven peljem. Pa Simon prosim ne tolk divjat!!!