Mangartsko sedlo

Slovenski kulturni praznik na 8. februarja je bil za izkoristiti – napovedano vreme sončno in toplo (pretoplo), tako da smo bili že v četrtek zmenjeni, da ob 6:30 štartamo iz Kranja – in tako je tudi bilo. Ob prej omenjeni uri me Walter pobere na parkingu v Kranju, v kombiju pa sta že sedela Davorin inu Polona. Ko se zbašem v notranjost pa šibamo še po Uršo in po (kot ponavadi) krajšem čakanju se le primaje iz bloka in se nam pridruži pri poti naprej. 🙂

Via Italija, mejni prehod Predel, pa spet nazaj v našo deželo pred mostom pa levo na Mangartsko cesto, en ovinek, pa drugi… Walter že bremza, da ne bi s seboj odnesli verigo, ki zapira cesto… Hm, odtod je pa daleč naprej za peš. Davorin že snema verigo, jo prepeljemo, ponovno namestimo in se odpravimo dalje. Dva ovinka višje parkiran že drugi avto, Walter šiba dalje – no ja, prav veliko dalje ne, saj nas kmalu ustavi led na cestišču.

Natikanje verig

Ampak to sploh ni ovira, nataknemo verige, prvič – eno sname – spet levo, kot 14 dni nazaj ko sva natikala verige – vendar je tokrat nisem jaz slabo nataknil 🙂 No, v drugo je potem držalo, tako da smo se normalno prifurali do “trafike”, kjer poleti pobirajo parkirnino – cestnino za Mangartsko cesto. Tam parkiramo, nataknemo svoje smučke – razen Polone, ki je klance navzgor premagovala s krpljami.

Prvi pogled na Mangart

Najprej je pot prijetno položna po dolini, na koncu pa se postavi pokonci – ampak k sreči samo na kratko 🙂 Walter in Davorin sta vodila z 100m prednosti – k sreči – tako da ko sta zalutala, nam ostalim ni bilo potrebno delati ovinka kot njima 😀 No, ko smo prečkali cesto in se povzpeli na jaso, smo občutili sonce na naših licih in takoj se je pričelo slačenje – iz toplih bund, vetrovk, velurjev smo se izlegli v same kratke rokave – 8.februar 2011 na višini 1600 m, mi pa v kratkih rokavih?

Vroooooče

Tam pa spet malo bolj navkreber, švic je kar puhtel iz obraza, mi pa smo ubirali čim bolj sneženo pot po grebenu. Ker je bolj izpostavljen soncu, je bila zaloga snega ponekod nična – nekateri so smuči snemali, drugi pa smo previdno stopicali naprej po travi kar s smučmi (vsega skupaj par metrov).

Greben

Greben je bilo potem kaj hitro konec in spet smo se znašli na cesti in pred dilemo – gor ali dol po cesti?!  No, po 10 minutah tuhtanja in iskanja se le pravilno odločimo in nadaljujemo navzgor do tunela – zanimivost na tej cesti, ki je bila zgrajena že leta 1938 za potrebe italijanske vojske, tam skozi pa s smučkami res ni šlo :-(, pa jih je bilo potrebno sneti, ampak res samo za kratek čas 🙂

Tunel
Pogled na Mangart

In tako naprej spet do naslednjega tunela, v katerem smo občudovali ogromne ledene sveče, sami pa smo izbirali pot skozi tunel, da nad nami ni bilo nobene, saj so vseskozi kosi ledu padali iz stropa – in nič prav prijetno ne bi bilo kakega ustaviti na poti navzdol s svojo betico.

Ledeni slap
Razgledna cesta

In tako smo nadaljevali po serpentinah in se počasi vzpenjali navzgor. Sem ter tja je celo možno “sekati” ovinke, da se ne matraš brezveze predaleč v levo ali desno, če ni potrebe 🙂

Cesta skoraj vedno ponuja pogled na Mangart

Razgled pa vedno fantastičen, Mangart, dolina, okoliške gore… Vreme pa fenomenalno, brez oblačka, samo tako poletno vroče ne bi smelo biti 🙂

Pogled v dolino
Ovinek "vrezan" v pobočje
Snega nekaj je, a glede na datum in višino bi ga moralo biti več

Pred zadnjim tunelom pa smer direktno navzgor… Sneg drži, nekje že celo malce pretrd, tako da včasih smučka zdrsne, tako da porabiš precej moči, da obstaneš na mestu – za natikanje serenačev pa preveč strmo in nerodno…  Tako da napredujem bolj počasi pa ziher 🙂 Na vrhu strmine potem nekaj prečenja in ko vidim, staro opazovalnico, gole skale in travo, se že na daleč ocenim, da tam pa naredim pavzo. Prvih dveh ne vidim več, ženski del ekipe pa je prav tako nekje zadaj in bosta šli verjetno skozi tunel, iz “opazovalnice” pa vidim direktno na izhod tunela, tako da bom videl ko se bosta prebili skozi 🙂 Odpnem smučke, odvržem nahrbtnik in iz njega izvlečem tanajbol odštekanega – Fruc, po potešitvi najhujše žeje pa kljub vročini še čajček, da sem gori še dve rakavi palčki uničil bi pa kar zamolčal 🙂 Ampak je bilo pa tako fletno mal počit in se razgledat na vse strani.

Avtoportret na "moji" opazovalnici
Pogled nazaj odkoder sem prišel
Pogled proti Mangartu

Punc pa še vedno nikjer, ne za mano, ne skozi tunel. Jah nič, vseeno se odpravim naprej proti sedlu. Cca. 20 minut in že sem nad bajto (po občutku – videl je namreč tisti dan nisem :-)). Vidim dve piki – Walter in Davorin – kako v senci snemata smuči in jih natikata na nahrbtnik. Takrat sem se odločil, da tudi sam “pridrsam” do tiste točke, onadva norca pa naj le rineta naprej 🙂 Kratki rokavi so bili že skoraj ampak res skoraj premalo, saj je iz severne strani pričelo rahlo pihljati in ohlajati pregreto telo – ampak sem zdržal v kratkih rokavih do mojega “namišljenega” cilja.

Pa še enkrat Mangart - zadnjič obljubim 🙂
Pogled navzdol

Tam počakam zgornje dva, da sta prismučala do mene, od punc pa smo tako ali tako dobili SMS, da nas čakata pri zadnjem tunelu, tako da smo potem družno uživali v zavijanju navzdol. Trd sneg je pod močjo sonca popustil, tako da je bilo vijuganje res užitek. Slikal pa navzdol nisem prav nič, ni bilo časa ob vsem uživanju in vriskanju 😀

Za Davorinom sva na koncu odsmučala še naprej od kombija skoraj do mostu v dolini, kjer sva počakala preostalo ekipo, da so naju pobrali na poti navzdol.

Naprej s smučkami ni šlo 😉

Zaključek pa spet v Moby Dicku pri Lescah na odličnem in zasluženem pivu 🙂

Pa še GALERIJA slik

© 2011, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

9 komentarjev

  1. 13 februarja, 2011
    Reply

    O, sonček ste imeli in preživeli lep dan. Lepo.
    Super galerija. 🙂

  2. 14 februarja, 2011
    Reply

    Sonček, vroče… ti je lahko žal, da nisi šla zraven 😛

  3. 15 februarja, 2011
    Reply

    Techki je itak že žal da ni šla. Jaz se bom pa začela pripravljat da grem spomladi do sedla s kolesom, pa tud če bom cel dan gor vozila – pa ne mislim od doma 🙂

    • 16 februarja, 2011
      Reply

      Boš povedala kdaj greš – se ti sigurno pridružim 🙂

      • 12 marca, 2011
        Reply

        Simon jaz se že pripravljam, kaj pa ti? Sem si že kupila kolesarske hlače in majico in danes oboje peljala pokazat sv. Andreju. S kolesom sevede. Samo ne me vprašat kolk časa sem rabila do gor, za prvič je glavno da mi je ratal.

        • 12 marca, 2011
          Reply

          Nope, še nič priprav – kolesarsko opremo že imam, pa sem danes vseeno raje ril pod zemljo 🙂
          Čestitke za Andreja, čas pa itaq ni pomemben!

  4. 16 februarja, 2011
    Reply

    Jst bom pa avtomobilsko spremstvo, ok?!

    JA, mal mi je pa res žal. Samo, koker me je potolažila že polona: kaj pa veš, zakaj je bilo dobro, da sem ostala oni dan doma?! 🙂

  5. 16 februarja, 2011
    Reply

    avtomobilsko spremstvo? pa ne boš zasmrajevala tega lepega kraja no. Sej mogoče te pa do takrat le pregovorimo da boš še ti sedla na kolo ?

  6. 16 februarja, 2011
    Reply

    Khm… malo verjetno, ampak pregpvpr pravi: nikoli ne reci nikoli. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*