Oman – v dolino in nazaj v višave

Jutro, prijetno hladno, mali in Brina izkoristita še za malo poležavanja, sam pa se sprehodim po platoju v lovu za razgledi. 🙂

Po obveznem zajtrku – marmelada na ala palačinka kruhu pa juhej v dolino. Na ogled jame Al Hoota – turistična jama z električnim vlakom. Že doma na spletu smo brali, da je vlakec večkrat v okvari – in tudi ob našem obisku je bilo tako. Na okvaro so nas opozorili že ob nakupu kart. Med čakanjem na turo smo si ogledali še muzej, v katerem imajo tudi kapnik iz Postojnske jame in odlične filmčke o nastanku jam! Mali je bil pa tako ali tako najbolj navdušen nad slepimi ribami v akvariju.

Jama Al Hoota

Bojda imajo včasih noro gužvo za obisk jame … No, naša skupina je štela 5 (beri 5!) oseb. Smo kar šibali do jame – vroooooče. V jami pa tempo tudi precej hiter, vodič se ustavi, razloži tiste tipične jamske zadeve – you can see camel here, lion there, oh and a face, … spet hitimo dalje. Mater od nas kar teče, pa je v jami samo okrog 25°C 😀

Ogled naj bi trajal okrog 45 minut do ure, mi smo bili v pol ure že ven in to brez vlakca 🙂 Nam je pripadal potem počitek v senci ob mrzli pijački – gazirani seveda, kaj drugega tam že težko dobiš – poleg vode seveda. Mali se ni pritoževal, da je moral celoten dopust piti Mirindo inu Pepsi …

Misfat al Abriyyin

Po ohladitivi pa dalje v vasico Misfat al Abriyyin, kjer se na malem prostoru stiskajo stare hišice in ozke ulice. Mi smo si ogledali del vasice s sprehodom ob falajih (kanali za vodo) in prehodili del označene poti pod vasico skozi plantaže dateljnovih palm. Spet – svinjsko vroče. Mali je tokrat kar precej protestiral, tako da smo se po ogledu hitro posedli v avto in krenili na nasprotni breg, kjer sem si obetal lep razgled nazaj na vasico.

Ko smo ob poti našli otroško igrišče pa mali ni bil nič več utrujen, niti ga ni motila vročina kot prej. Z boljšo polovico sva sedela na klopi v senci, medtem ko je mali neutrudno skakal po igralih – če ne bi videl, ne bi verjel.

Je pa v tem koncu precej zapuščenih, starejših vasi, kjer so hiše zgrajene iz blata – pa smo se skoraj v vsaki ustavili, ker so res zanimive.

Naslednja postaja dolina/kanjon Wadi An Nakhr, do vasice Al Nakhar. Ta vadi je znan kot Grand Canyon Srednjega vzhoda, a nam zaradi deževja, ki je na cesto nanosilo ogromno skal ni uspelo priti daleč … in ni kazalo, da se bodo s stroji kaj hitro “dokopali” do vasice.

Grand Canyon Srednjega vzhoda

Ni bilo druge kot da se odpravimo naprej, navzgor proti Jebel Shams (gora sonca ali sončna gora). Kilometri zavite asfaltirane ceste so hitro za nami in spet prašimo po makadamu. Ob obveznem ustavljanju pri razglednih točkah smo vseeno dokaj hitro na “tisti” razgledni točki – tisti, kjer se nam z vrha odpre razgled na ogromen kanjon – tistega v katerega smo se danes spodaj že poizkusili zapeljati – Wadi al Nakhr. Noro!

Tu je bilo spet prijetno hladno – smo bili na nadmorski višini nad 2000m. Smo se odpeljali na ogled izhodišča pohoda naslednji dan, poiskali prostor za nočitev nad prepadnimi stenami kanjona in se namestili. Že ta dan sem bil hvaležen za nakup šotora iz trgovine deseteroboja, ki ga samo flikneš in se postavi. Si ne predstavljam vsakodnevnega razgrinjanja, vtikanja palic,… 😀

Zvečer smo nabrali drva, no bolj vejice kot drva, v daljni okolici. Tukaj namreč (kot tudi na ostalih lokacijah), je vse kar gori pobrano. Če ob poti vidite pred trgovino ali hišo drva in bi radi zvečer kurili jih le nabavite, da potem ne lutate daleč okrog za ostanki.

Po večerji pa smuk v šotor na obvezno partijo človek ne jezi se inu spat…