Škofja Loka…

ponoči, pa še iz drugačne perspektive 🙂

Zvečer telefon – kliče sojamar, da postavlja jaslice v cerkvi Sv. Jakoba v Škofji Loki in da bi se lahko povzpel na vrh in poslikal Loko iz druge perspektive. Mnja, itaq sem takoj za stvar, napakiram foto opremo in proti mestu.

Vstopim v cerkev, 4-je mladeniči se matrajo z jaslicami, jaz pa z Anžetom šibnem navzgor. Po klavstrofobično ozkih zavitih stopnicah… Se je marsikje zataknil nahrbtnik, tako ozko je bilo 🙂 Po koncu stopnic, pa na naslednje, lesene, pa na še ene… Pišuka, človek bi se tukaj prav lahko izgubil 😀

Na koncu pri zvonovih pa Anže pokaže na luknjo v stropu – “Evo, tja gor zlezi!” Hm, si ja nor? Ampak potem od nekje privleče lestev, jo nasloniva – nahrbtnik mi poda on, saj z njim nisem mogel skozi luknjo – in že sva bila na vrhu. Odmakneva mreže iz lin, ugasnem novoletno okrasje (da ni motilo s svetlobo) in pričnem s fotkanjem. Medtem se je Anže vrnil navzdol pomagat pri jaslicah. Mrzlo je bilo gor, pa temno… Ampak sem zdržal 🙂 Fotke pa tako – tako… Je že res, da sem vedno manjkrat zadovoljen z fotkami, pa ne vem ali vedno slabše slikam, ali sem vedno bolj zahteven?! Dejstvo je, da bo treba še enkrat ponoviti – malček bolj zgodaj, da se bo videlo še kaj neba in mogoče več detajlov v sencah.

Fotkanje pa je potekalo nekako – stojalo Gorillapod, na njem fotoaparat, vse skupaj je viselo precej preko line, z eno roko sem držal stojalo, valda štrikec od fotoaparata okrog vratu, druga roka pa na daljinskem sprožilcu – še dihat si nisem upal, da se ne bi kaj treslo 😀

No, ko pa sem bil enkrat tukaj, sem pa še malo poslikal detajle v notranjosti “zvonika” – ampak bo potrebno še enkrat v malo boljši dnevni svetlobi (kolikor je pač prodre notri). Dva fleša, brezžično proženje, ki je tokrat zejb… – drugače kar dela 🙂

Na sredini slike (zgoraj) se v kotu “kamrce” vidi luknja skozi katero prilezeš skozi…

No in potem sem slikal še detajle na zvonovih, ko začne zvoniti – pišuka – skoraj sem spustil fotoaparat iz rok, da sem lahko prste v ušesa porinil… 🙂

Zanimivo, da imajo še vedno napeljane “štrike” za zvonjenje, čeprav se že dolgo uporabljajo električna tolkala… In ti štriki še vedno visijo in na vsakem nadstropju se lahko opazuje umetelno izrezljane luknje, skozi katere se štrik spušča proti dnu… Se pa lepo vidi tudi obraba 😀

© 2010, Simon. All rights reserved.