Soteska Vintgar in slap Grmečica

No, ker skoraj vsak post začnem z vremensko napovedjo, pa naj bo tako še s tem 🙂

Napoved – cel vikend sončno! Jeeeej, se zbudiva v soboto zjutraj pa nekam kislo, megleno… Ampak ker sva se odločila, da obiščeva Vintgar, sva se vseeno skobacala v avto in na pot. Seveda gužva proti skoraj najlepšemu delu Gorenjske – dopusti se končujejo, ampak lahko bi bilo še slabše.

Bled, spet vse stoji, ampak midva zavijeva v smeri Pokljuka in Vintgar. Vreme se je izboljševalo, ko sva parkirala na parkirišču pred sotesko, pa je sonce že kar žgalo. V Vintgar sva prispela očitno ravno v rush-hour, kar nekaj avtobusov turistov se je spravljalo v sotesko, ampak tako ali tako je služba šele v ponedeljek, tako da sva imela dovolj časa 🙂

Vstopnina – presenetljivo – spet ne predraga, 4 €, kar ni pretirano, glede na to, da se kar precej denarja porabi za vzdrževanje soteske in lesenih brvi. Že takoj za kaso naju sprejme prijeten hlad (no, za Brino je bilo kakšno stopinjo premrzlo :-)). Pa še take lepe mistične meglice so se vlekle nad gladino reke Radovne.

Takoj za temi meglicami pa tiste ta prave vintgarške brvi. Baje jih vsako leto popravljajo zaradi zmrzali in ledu, ki jih uniči čez zimo.

Težko je bilo ujeti v objektiv brvi brez obiskovalcev… no, saj kakšen niti ne pokvari fotke, ampak cela truma v vrsti stoječih pa! 😀

Sotesko ravno nad slapičem (slika spodaj) pri jezu hidroelektrarne Vintgar preko mostu prečka železniška proga Jesenice – Most na Soči.

In na koncu soteske sva prišla še do slapu Šum, ki naj bi bil (baje) edini oziroma eden redkih rečnih slapov pri nas.

In potem na koncu? Ja seveda sva šla še v drugo smer, nazaj proti avtomobilu in tudi v to smer oba fotografirala – precej 🙂

In ker potem ura še ni bila primerna za vračanje, sva jo mahnila še naprej proti Bohinju… kjer sva se pri naselju Nomenj odpravila še proti slapu Grmečica. Parkirava in iščeva pot naprej. Potem le najdeva… A tabla pravi 1h in 30 min do slapu. Pišuka, Brina že skoraj vsa zelena od jeze, ura 13, sonce neusmiljeno pripeka, midva pa naj uro in pol laziva po tej vročini?! Ampak, saj sem nekje prebral, da je le 20 minut hoje do slapu, se branim. Doseževa konsenz, da pojdiva okrog za pol ure, če prideva do cilja ok, drigače se pač obrneva.

Malček naprej od table vidim skoraj zaraščen podhod pod železniško progo in se spomnim v “navodilih” kako do slapu, da je bil omenjen. Šibneva v notranjost, po blatu in še čem na drugo stran, in potem desno naprej po kolovozu. Po 5 minutah vidiva kombi, v notranjosti opazim nekaj čelad in sem bil že skoraj prepričan, da so fantje soteskali v Grmečici… pa sem vseeno vprašal, če sva na pravi poti in ko je odvrnil, da imava do tja še 15 minut, sem kar malce zrasel, ker sem imel zopet prav 🙂

15 minut kasneje sva bila res pri slapu, kjer sva opazovala soteskarje, kako so skakali preko zadnjega slapu v tolmun in ko so končali sva midva pričela s fotografiranjem 🙂

Pa še celotna GALERIJA