Že v drugo smo poizkušali priti v jamo na Šentviški planoti… a se nam je spet zalomilo. Prvič smo pred jamo ostali ker so jo zaprli (zaklenili), tokrat pa smo žalostno opazovali valjenje vode iz nje. Čeprav je Bojan še dan prej govoril z domačini kako kaže, nam je vreme zagodlo ponoči, ko je v tem koncu močno deževalo in napolnilo vodotoke in seveda tudi jamo. No, tokrat se nismo obrnili in takoj naredili zaključka kot prejšnjič ampak smo se odpeljali naprej proti koritom Tolminke – v jamo v kateri sem sicer že bil, a bo tega že okrog 20 let (uuuu, bi najraje zamolčal, a je še mene presenetila številka…:))
Dante Alighieri naj bi, poudarjam naj bi, v tej jami dobil idejo za en sklop svojega svetovno znanega dela Božanska komedija – Pekel, zato tudi dodatno ime Dantejeva jama in spominska plošča pri vhodu.
Jamo so člani planinskega društva Krpelj raziskali že 1922 in jo uredili za turističen obisk – vklesali so stopnice in celo poglobili rove, da so lahko turisti nekako sključeno hodili po vhodnih delih – ni pa jim bilo potrebno na kolena 🙂
Po opisu se nekje nahaja lep rov, ki pa ga Tomaž, Andreja in moja malenkost nismo našli – a nas je Bojan potem usmeril v pravi del 😀
Na tistih parih metrih pa materiala za fotkanje ogromno – precej več, kot nudi vsa ostala jama.
Zanimivo, da nas je tokrat čakal Bojan – on je vedno misli, da njegov hobi vzame precej časa v jami, a je videl, da se zna fotkanje še toliko bolj zavleči 🙂
Pa smo bili spet zunaj – ravno ob mraku in ravno ob pravem času. Tokrat zaključek v gostilni Metka – kjer lahko pizze samo hvalimo!
Fotka ali dve več pa v galeriji.
Be First to Comment