Proti Ogradom

Če ni enega Anžeta pa nabašem drugega 🙂 Pa bom pri zapisih uporabljal kar nadimek tega drugega Anžeta – Berto, da ne pride do zmešnjave. Eden od članov letošnje jamarske šole je pojamral, da ima cel vikend zaseden, pa sem hitro prestavil planirano akcijo za teden dni – na šoli je pač fino, če so vsi tečajniki na vseh predavanjih in terenskih akcijah. Znanje in zahtevnost se namreč hitro nadgrajujeta. Berto je očitno rad, tako kot jaz, v hribih zgodaj tako da je bil odhod iz Škofje Loke že ob 5. uri. Malo čez 6. uro sva se že vzpenjala po poti pokriti z nekaj centimetri snega. Pot sva sledila malo na oko, detajle pa sva lovila preko GPS-a. Markacij je namreč izredno malo, večinoma na skalah, pa še te je večinoma prekril sneg. Prvi sončni žarki so naju dosegli ko sva bila že dobro ogreta.

Snega je bilo z višino vse več in sem po kakšni uri nadel krplje, Berto pa jih ni imel s seboj, ker je bil prepričan da ni veliko snega – oooo, kako se je motil 😀

Pred planino Laz nekako ujamem razpotje ostro desno nazaj pod ostenja Ogradov, kamor gre pot proti planini Krstenica. Končno se gozd malo razredči in se pogled sprehodi mimo vej malo dlje kot samo do naslednje smreke. Tu potem opazujeva Debeli vrh, namatrala sva se pa ravno že toliko, da sva si prislužila majčkeno počitka.

Gaziva dalje, meni se kljub krpljam vdre vsak 6 korak, a se tolažim s tem, da se Bertotu za mano prav vsak (žleht nasmeh :)). Sneg je bil bolj trd na vzponu po plazu, kjer sva lazila čez trde krogle in pogledovala navzgor, ker je čez rob vseskozi nekaj letelo – no, sva kmalu uvidela, da so naju gamsi poskušali zasuti, pa jim k sreči ni uspelo. Malo neroden/siten je bil vzpon direktno po strmem travnatem/sneženem pobočju – sva dol grede seveda ugotovila, da sva zgrešila pot, ki pa se prav gosposko ogne tej strmini.

Višje se nama je odprl pogled še na kontra stran proti megleni dolini, planini Krstenica in kasneje seveda še pogled čez rob proti Toscu in Triglavu.

Hiter pogled na GPS pokaže, da nisva na poti, a za trenutne razmere sva ubrala nama bolj varno varianto po robu. Malce spusta ob robu in naprej proti vrhu, ki sva ga že videla. Vedno večkrat je zdrsnila noga nekam v globino med vejevje v snegu in prav vsakič je bilo potrebno nekaj truda za vlečenje vsega skupaj nazaj na plano. Malo kasneje se ustavim gledam, kličem,… Bertota ni za mano. Že razmišljam o povratku, ko ugledam premikanje njegove betice pri robu. Pravi da bo tam počakal, da se mu preveč udira med ruševjem – si predstavljam brez krpelj ja, že z njimi gre včasih globoko. Krenem dalje in se nekako kobacam čez prepreke in luknje… Nekaj kasnej pa imam vsega dovolj, ko se že n-tič mukoma spravim iz luknje v katero sem se malo prej ugreznil preko pasu in skoraj crknjen obležim ob njej, takrat je padla odločitev, da na vrh danes ne bom rinil… Nič ni kazalo, da bi se ruševje končalo, niti nisem vedel kje točno gre pot, kjer bi se ognil ruševju pod snegom. Težka odločitev, ko je vrh tako blizu, a žal ni več šlo, tale vrh bo pač počakal. Sem doma potem na zemljevidu gledal, da sem se kar pravilno odločil, ker sem se znašel direktno na sredini ruševja in bi bilo nadaljevanje enako ali kvečjemu še bolj naporno. Ob vračanju pa sem se tolažil z besedami: “Važna je pot.” – pa še danes nisem prepričan,  če so me te besede kaj potolažile. 😀

Na vrhu grebena dohitim Bertota, se “utaboriva”, kjer se potem v bolj kot ne v tišini, vsak s svojimi mislimi, okrepčava, potem pa malce razočarana odpraviva navzdol.

Dol je bilo seveda 10x lažje, ko sva imela že shojeno.. Navzgor je šlo zelooooo, zeloooo počasi, navzdol pa ekspresno hitro, da sva imela še čas za pivce pri Bohinjskem jezeru, preden sva se čez Soriško planino odpeljala proti domu.

© 2017, Simon. All rights reserved.