Bele vode

Po dolgem času spet ena objava… bi spisal že kakšna dva dni prej, pa sem moral najprej dobro spihati, pomesti in posesati prah iz tega bloga 🙂 Pa ne, da se vmes ni veliko dogajalo – je, je, samo fotoaparata ni bilo vedno zraven, pa mogoče dogajanje ni bilo ravno zanimivo za blog… no, pa da ne dolgovezim (kot znam),… Spet smo bili po dolgem času v jami, čeprav sem jih poslušal, da kako smo čudni, vremenska napoved krasna, mi pa v temo, namesto da bi se podili po sončku. No ja, tudi kakšen deževen dan bo še izrabljen za jamarstvo – čeprav se je vedno lepo vrniti na površje v lepem vremenu.

V glavnem odpravili smo se v jamo Bele vode – ime je dobila po peneči vodi, ki bruha iz jame ob obilnih padavinah. -10°C je kazal termometer, ko smo tistih 10 minut sopihali navkreber, ampak potem le dosegli vhod pod steno, s katere so visele preteče ledene sveče.

Vhod

Pogled ven

Hitro smuknemo v kombinezone in v notranjost, na toplo 🙂 Že v prvih parih metrih se je začutila tola sapa, ogrelo pa nas je že miganje pri prodiranju v notranjost. Glede na to, da ni bil še nihče izmed nas v jami, smo za vsakim ovinkom iskali pot naprej in občudovali okolico, sem in tja celo kakšen kapnik. Kaj kmalu pa se je zaslišal šum vode , mi pa smo stali na vrhu podornih blokov in iskali pot naprej. No, tam ni šlo, pa smo se vrnili po rovu nazaj in iskali prehod v nižje dele. Bojan spretno spolzi navzdol, midva z Nacetom slediva in že smo bili pri vodi.

Dvorana s potočkom

Naprej pa malček akrobacij in naprej proti sifonu, ker so še vedno ostanki vrvic potapljačev, ki so se potapljali v sifon – kamor mi pač nismo mogli 🙁

Nad potočkom

No, medtem ko pišem sedmice nisem zadel! Pa smo se pri sifonu (logično) obrnili in se odpravili proti izhodu, ampak kaj ko je imel Bojan svoje delo, jaz in Nace pa sva nazaj grede fotkala kot nora, tako da se je pot nazaj zavlekla kot vedno 🙂

Kapniška dvorana

In spet po dolgem času v oba v elementu – jaz težim kako in kaj, Nace pa pozira kot izkušen model in sproti rešuje vse tehnične težave s fleši, ki jih tokrat ni bilo malo – bo treba vso “svetilno” opremo dodobra pregledati.

V družbi starih kapnikov
Zgornji del dvorane

Med potjo smo en drugega klicali, da se slučajno ne bi kdo izgubil 🙂

Apnenčaste brzice
Osamelec

Nazaj grede smo celo opazili, da lahko iz jame pridemo po treh variantah, ki jih prej, ko smo se odpravili v jamo sploh nismo opazili.

Majhen in krhek

Pred vhodom sončka ni bilo, je pa bilo malo topleje… -2°C toplo v primerjavi z zjutraj 🙂 Smuk v avto in ob mrzli Idrijci skozi Cerkno v Poljansko dolino na zasluženo pico in mrzlo pivo.

© 2012, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

One Comment

  1. 22 januarja, 2012
    Reply

    Jama je (po fotkah sodeč) kar velika. Sem mislila, da gre za neko manjšo jamo… Je pa kar lepa. 🙂 Zdaj vem, zakaj vas tako dolgo ni bilo nazaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*