Turkova jama

Nedelja in mi spet namesto k maši… v jamo. Že drugič standardna ekipa – Bojan, Nace inu jaz – hm, šele sedaj sem se spomnil, da je to že druga akcija zapored, da šibamo direktno na cilj, brez jutranje kavice na poti??? Tole pa res ni nikamor podobno – no ja, kljub temu ni nikomur nič manjkalo čez dan 🙂

Zapeljali smo se do domačije pri Turku, sparkirali jeklenega konjička in v mrzlem vremenu pričeli z iskanjem vhoda. Bojana je GPS popolnoma obsedel in kar ni verjel, da vhoda v jamo tam pač ni, kjer mu je kazal GPS. No ja, potem smo se le raztepli vsaj v svoj breg in vohljali naokoli. Po cca. eni uri končno le najdem vhod, se derem in derem… predaleč sta. Hop nazaj do avta po mobitel in pokličem – Bojana ne, ker on telefona itaq ne uporablja – Nace se pa le javi, toliko da sporočim naj prideta po robo in šibnemo v jamo. Ravno prav je bilo mrzlo, da se nam je “prijetno” zanohtalo” pred spustom v jamo. Notri pa, uuuu, prijetno toplo 🙂

In ker Bojan svoje “delo” opravlja pri povratku, tudi jaz običajno ne utrujam s fotografiranjem na poti v jamo – ko enkrat obrnemo je pa druga pesem.

Najprej smo se v notranjosti seveda zapodili v napačen rov – no ja, verjetno ni noben napačen, vendar ta le ni vodil proti koncu jame, čeprav je celoten “sistem” ves preluknjan in povezan, tako da ne morem popolnoma z gotovostjo trditi, da ne bi prišli do konca 🙂

Zanimivi rovi si sledijo en za drugim, sicer niso polni kapnikov, so pa zanimivih oblik in barv, tako da je kaj za opazovanje.

Na precej koncih se pod kakšnimi skalami oziroma za robovi opazijo še ostanki pristopnikov pred nami – stare konzerve, baterije znamke “Tašča”…

Pa spet gor, dol, velik rov, majcen rov…

Suhi, mokri, blatni… v takem zaporedju smo se sprehajali po jami, a entuziazma nam pač nikoli ne zmanjka. Potisnili smo se skoraj v vsako špranjo – no, skozi kakšno tudi ni šlo, pa čeprav bi par let prej s par kilami manj tam skozi verjetno kar padel. Zadnje čase sem bolj grajen za večje jame 🙂

Skoraj skozi celo jamo se v stenah opažajo nanosi proda in zemlje – in lahko si samo predstavljamo koliko vode je nekdaj drlo skozi jamo in odlagalo ves ta materijal.

Bojan je imel željo obiskati še stranski rov, vendar ko smo videli kako ozko in mokro zna biti, smo pokukali le dva ovinka vanj in se potem obrnili nazaj proti izhodu – če bi že morali biti mokri, bi bilo bolje to storiti poleti, ko se vrneš na površje v bolj normalnih temperaturah 🙂

Sledil je samo še dvig na površje, kjer nas sonce ni več pričakalo, temperature pa niso bile nič kaj višje od jutranjih. Med preoblačenjem so zmrznili tudi mokri kombinezoni, tako da se jih ni dalo ravno lepo zviti in pospraviti v vreče…