Turkova jama

Nedelja in mi spet namesto k maši… v jamo. Že drugič standardna ekipa – Bojan, Nace inu jaz – hm, šele sedaj sem se spomnil, da je to že druga akcija zapored, da šibamo direktno na cilj, brez jutranje kavice na poti??? Tole pa res ni nikamor podobno – no ja, kljub temu ni nikomur nič manjkalo čez dan 🙂

Zapeljali smo se do domačije pri Turku, sparkirali jeklenega konjička in v mrzlem vremenu pričeli z iskanjem vhoda. Bojana je GPS popolnoma obsedel in kar ni verjel, da vhoda v jamo tam pač ni, kjer mu je kazal GPS. No ja, potem smo se le raztepli vsaj v svoj breg in vohljali naokoli. Po cca. eni uri končno le najdem vhod, se derem in derem… predaleč sta. Hop nazaj do avta po mobitel in pokličem – Bojana ne, ker on telefona itaq ne uporablja – Nace se pa le javi, toliko da sporočim naj prideta po robo in šibnemo v jamo. Ravno prav je bilo mrzlo, da se nam je “prijetno” zanohtalo” pred spustom v jamo. Notri pa, uuuu, prijetno toplo 🙂

In ker Bojan svoje “delo” opravlja pri povratku, tudi jaz običajno ne utrujam s fotografiranjem na poti v jamo – ko enkrat obrnemo je pa druga pesem.

Slepi rov

Najprej smo se v notranjosti seveda zapodili v napačen rov – no ja, verjetno ni noben napačen, vendar ta le ni vodil proti koncu jame, čeprav je celoten “sistem” ves preluknjan in povezan, tako da ne morem popolnoma z gotovostjo trditi, da ne bi prišli do konca 🙂

Prehod

Zanimivi rovi si sledijo en za drugim, sicer niso polni kapnikov, so pa zanimivih oblik in barv, tako da je kaj za opazovanje.

Umoran sam prijatelju,....

Na precej koncih se pod kakšnimi skalami oziroma za robovi opazijo še ostanki pristopnikov pred nami – stare konzerve, baterije znamke “Tašča”…

Ostanki

Pa spet gor, dol, velik rov, majcen rov…

Malo ožji prehod
Blatni del
Luža

Suhi, mokri, blatni… v takem zaporedju smo se sprehajali po jami, a entuziazma nam pač nikoli ne zmanjka. Potisnili smo se skoraj v vsako špranjo – no, skozi kakšno tudi ni šlo, pa čeprav bi par let prej s par kilami manj tam skozi verjetno kar padel. Zadnje čase sem bolj grajen za večje jame 🙂

Silhueta

Skoraj skozi celo jamo se v stenah opažajo nanosi proda in zemlje – in lahko si samo predstavljamo koliko vode je nekdaj drlo skozi jamo in odlagalo ves ta materijal.

Nanosi v stenah
Visoki rovi

Bojan je imel željo obiskati še stranski rov, vendar ko smo videli kako ozko in mokro zna biti, smo pokukali le dva ovinka vanj in se potem obrnili nazaj proti izhodu – če bi že morali biti mokri, bi bilo bolje to storiti poleti, ko se vrneš na površje v bolj normalnih temperaturah 🙂

V začetku stranskega rova

Sledil je samo še dvig na površje, kjer nas sonce ni več pričakalo, temperature pa niso bile nič kaj višje od jutranjih. Med preoblačenjem so zmrznili tudi mokri kombinezoni, tako da se jih ni dalo ravno lepo zviti in pospraviti v vreče…

Vhod / Izhod

 

© 2012, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

5 komentarjev

  1. Roman
    1 februarja, 2012
    Reply

    Ojla prjatu, si ti še ustvarjalen ?

    • Simon
      2 februarja, 2012
      Reply

      Še kar, še kar 🙂
      Včasih bolj, drugič manj 😀

  2. 4 februarja, 2012
    Reply

    Ho ho ho, jst bi tudi, sam ne v te blatne jame… Jaz bom šla spet z vami, ko bo bolj toplo, pa ko se bo šlo na Kras, kič občudovat, ok?! 🙂 Sej bom pridna (da me boste sploh vzeli s sabo).

    Drugače ste pa res uigrana ekipca… 😉

    • Simon
      4 februarja, 2012
      Reply

      Ho, ho, ho… predvidevam da bo še nekaj časa preden boš šla spet z nami, pa ne zato, ker nisi pridna 😉

  3. 4 februarja, 2012
    Reply

    Ja, maš prav. Ampak koj k bom lohka šla, gremo pa na kras, občudovat kapnike, pa ponvice, pa… 🙂

    Pridna sem pa zmeri. 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*