Blegoš – prva turna to sezono

V kakšni dilemi je lahko človek pred jutrom ko naj bi nosil Miklavž… grem spat, da bo hitreje jutro in bodo pred mano dobrote tega strica… ali pisat blog, pa bom še toliko dlje razmišljal o tem s čim se bom zjutraj sladkal?!? Ampak pustimo to temo za kdaj drugič – naslov napoveduje in obeta drugo temo 😀

Slovenijo je pobelilo podolgem in počez, no samo Primorcem ga ni vrglo – ma oni niti ne vedo kaj bi z njim 🙂 Turne smučke so stale v kotu od konca lanske sezone in žalostno pogledovale, kdaj jih bom spet vzel v roke oziroma na noge. Cel teden sem spremljal vreme oziroma vikend napoved – pa smo jo dočakali – Nedelja lepa in mrzla. Jupiiii. V četrtek pri jamarjih omenim plan, zainteresirana je bila še Urša in pa Techka, ki je tudi že opisala današnji izlet. No ampak v soboto popoldne sta se “prijavila” še Nace inu Tomaž – tako da je bila druščina kar pestra. Zjutraj smo vsak po svoje “vdirali” v avtomobile, ker je bilo vse pomrznjeno. Vlekel sem vrata kolikor sem mogel in ko se je končno nekaj vdalo sem najprej preveril, da nimam v rokah samo kljuke in se ne bi prehitro veselil 🙂 OMV v Škofji Loki zbor (kot skoraj vedno) in potem naprej via izhodišče – Farji potok. Parkiranje – problem kot v Ljubljani (ampak redarjev tukaj ni :-)), tako da smo že nekam potisnili naša avtomobila, se v mrzlem jutru opremili in zasopihali navkreber.

Belina

Smučarska gaz je bila že narejena, tako da smo samo drsali po njej – ogledovanje kam in kako skoraj ni potrebno, smučke itaq ostanejo v gazi, tako da je bilo časa za fotkanje na pretek. Vsake toliko časa pa gosta megla – japajade – iz smrek in okoliških dreves se je usipal sneg in se “razstrelil” na tisoče in tisoče kristalov, ki so ustvarjali “meglo” pred nami, za nami, levo, desno… in ustvarjali tisti mrzli občutek, ko so sedali na naše obraze, vratove – na vse, kar ni bilo skrito pod toplimi oblačili. 🙂

Gaz gre po markirani poti

In tako počasi naprej po dolinicah počasi nabiraš višino… Ko pa prideš enkrat na rob pod kočo, pa se prične fotografski raj – sploh v tako krasnem vremenu kot je bil danes!

Koča ni več daleč
Deviški sneg
Vrh Blegoša

Celotne planke nedotaknjenega snega – te kar prime, da bi iz žlehtnobe vse presmučal, prevaljal… da bi bil prvi v tem nedotaknjenem… Ampak tist m2 deviškega bom že še našel in ga 3x če ne 4x presmučal, da bo ziher 😀

Obložene smreke
Vreme - fenomenalno

Po krajšem fotošutingu, ko sem čakal ostale – zakaj čakal? Uf, da me ne bi prijelo in bi v koči spil več kot enega 🙂 Tisti eden zeleni je ravno pravšnji, da ti da pravo mehkobo v kolenih, ki jo potrebuješ za spust po belih strminah. 😀

Pred kočo
Kaj sem prej pisal o deviškem? 🙂

Po pivcu, čaju in raznih sadnih, čokoladnih ploščicah pa je čas za naskok na vrh in potem prva uživancija v letošnji sezoni!

Še en pogled na vrh izpred koče.

Zagrizemo v strmino, sam sem že nevoščljiv tistim, ki se že spuščajo po pršiču na dilcah – ampak so morali tudi oni prej gor – s tem se tolažim in grizem dalje :-). Okrog mene pa sama z belo vato obložena narava, sonce je, a niti približno dovolj močno, da bi naredilo škodo in bi spravljalo bele kosmiče iz vej in kvarilo pogled na že prav kičasto okolico.

Pogled na Triglav
Zgornji bunker

Na prvi prelomnici spet pavza, se malo pogovorim s starejšim gospodom in pomodruje, da letos je pa fenomenalno – da običajno toliko snega nismo imeli tja do februarja – se strinjam in je za izkoristiti. Nekaj časa sem samo stal in gledal proti vrhu, kako tam veter razpihava sneg – pa sem potem še kar malo stal in opazoval, ker sem vedel, da se gori bije bitka vetra in snega – kjer pa sem stal pa NIČ! Ne sledu o vetru. Ampak če hočem na vrh, bo treba tudi to okusiti – pa sem šel.

Levo Porezen
Kič
Kdo mu ne bi zavidal?

Naprej proti vrhu, veter vse močneje brije in zabija snežne kristale v ksiht da že kar boli… stisn… je bilo že slabše 🙂 No, tako hudo ni bilo, ampak za malo dramatičnosti je treba poskrbeti 🙂 Na vrhu pa res sneg pleše okrog nas kot zmešan in zasipa vse kar mu stoji na poti – kot školjka obleče vsak tujek, ki zaide vanjo in nastane biser, tako narava s snegom zakriva vsak tujek v sebi in nastane… zamet 😀 Fotkanje je bilo kar zanimivo, prsti so bili vedno bolj trdi, mrzli in niso hoteli ravno ubogati. Ko pa sem se obrnil proti vetru, pa ni bilo časa prav veliko, preden je sneg zabetoniral celotno sprednjo lečo. Da sem foto torbo postavil z odprtino ravno proti vetru in sem potem stresal ven sneg, preden sem vanjo spravil fotoaparat, o tem ne bi 🙂 Je pa zanimivo, kaj vse te naše igrače prenesejo. Moram pa reči, da mi je sneg odlično očistil fotoaparat, tudi tisto svinjarijo, ki jo ponavadi poberem po jamah 😀

Himalaja? Ne, Blegoš 🙂
Urša prihaja na vrh
Smernik na vrhu
Nace se bori z zmaji... aja ne, z vetrom in snegom.

Oblačenje na vrhu, pospravljanje psov, zaklepanje smučarskih čevljev – zgodba zase, tako smo kar hitro smuknili za rob, kjer smo uživali v milini brezvetrja in kjer smo se lahko normalno brez vpitja pogovarjali – pa še lepše so gledali vsi, ker jim ni nosilo snega v ksiht. Potem pa navzdooooool, uživancija brez primere. Pršiča kolikor hočeš, smučke kar same od sebe zavijajo in rit jih komaj dohaja v zavojih, zato vsake toliko časa pač sede v sneg, da preveri mehkobo. Brzina šviganja med bukvami, ni časa razmišljati v kateri se boš ustavil – v tisti ki se ti pač postavi na pot. 🙂 Prehitro, prehitro mine spust, potem pa nazaj v realnost, vikenda je žal konec.

Prvi zavoji
Po pršiču

© 2010 – 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

6 komentarjev

  1. 6 decembra, 2010
    Reply

    Jap, na vrhu je pihalo, tako da eni nismo nič slikali. Ampak kot vidim, so tebi fotke več kot uspele. Super so vse. Ena je lepša od druge. 🙂

    In kakšna je vremenska napoved za prihodnji vikend? 😉

    • 9 decembra, 2010
      Reply

      Sem ravno preveril in je odlična napoved!

  2. Maja
    6 decembra, 2010
    Reply

    Super fotografije! Se vidi, da ste se imeli lepo.

    • 9 decembra, 2010
      Reply

      To se imamo pa vedno 🙂

  3. 23 januarja, 2011
    Reply

    Ma je prav bebasto, da vse skozi pišem fantastične fotke, ampak če so pa res in to tudi tista pod katero piše KIČ…

    Koliko časa se pa to gor hodi in koliko časa se potem dol smučate?

    • Simon
      24 januarja, 2011
      Reply

      😀
      Gor cca. 2 do 2 in pol uri, dol pa mine čisto prehitro. Brez pavz bi bil verjetno v dolini v 20 minutah če ne prej… ampak se splača toliko truda za malo užitka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*