Stari vrh, reševanje iz žičnice

Sicer jamarski zapis, a tokrat enkrat za spremembo se je dogajalo na površju 🙂
Vremenska napoved za soboto je bila kar prijetna, glede na prejšnje in napovedi za prihodnje dni, zato je bila vaja reševanja iz žičnic potrjena – organizator SCT Stari vrh, udeleženci pa Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka, Društvo za raziskovanje jam Kranj, Jamarsko društvo Carnium Kranj in pa prostovoljni gasilci ter Gorska reševalna služba. Zbor na spodnji postaji žičnice, kjer so nam dodelili “stebre” kjer rešujemo jamarji. In k sreči smo bili nekje na sredini smučišča, kamor smo se še lahko zapeljali z jeklenim konjičkom… se opremili in se zapodili po snegu do tistih, ki so ostali na sedežnici.

Ko smo dospeli do stebra, ki nam je bil dodeljen, smo se spodaj še na hitro pomenili in potem je prvi že plezal proti vrhu stebra.

Čeprav so bili najbližji “reševanci” nekaj metrov stran nismo reševali njih, saj se običajno rešuje od stebra navzdol – torej spust po “zajli” s specialnim škripcem preko treh sedežev, do tistih, ki smo jih reševali mi. “Reševancev” ni bilo veliko, tako da je imela vsaka ekipa samo 2, ki sta čakala na spust na trdna tla 🙁

No, 10 minutk kasneje sta bila oba naša “reševanca” že na tleh, ker pa nismo hoteli potem kar odnehati (jap, šansa za tak trening je samo enkrat na leto – če sploh), smo se potem tudi ostali preizkusili in se vozili po “zajli” so sedežev, kjer smo potem obsedeli in čakali, da so nas rešili 🙂 Uf, le zakaj “zajle” ne naredijo gladke – bi bilo precej manj neprijetnega tresenja, ko se na plastične škripcu pelješ navzdol?! 😀

Vaja je bila uspešna, zanimiva in poučna – je pa res, da so tokratni “reševanci” vedeli kaj se bo dogajalo, dvomim pa, da bi bili tako mirni tudi v resnični situaciji, kar bi verjetno kar precej otežilo reševanje.

Pa še GALERIJA ostalih slik.