Bosanska bajka

Običajno se najdlje zataknem pri naslovu prispevka – tokrat temu ni tako. Ima Matej pri Mah MTB poimenovanje vodene ture po bosanskih vršacih – Bosanska bajka. Težko bi si izmislil kaj boljšega oz. izvirnega, sploh ko enkrat daš skozi to pravljico.

Prvi dan je na programu transfer do pričetka etape – 550 km je povsem dovolj, da spoznaš “sovoznike”, seveda v primeru, da se niste poznali od prej. Vsekakor veš, da so vsi OK, ker se pač radi vozijo z biciklom – prva skupna točka. Ko pa po prečkanju bosanske meje pri prav vseh vidiš pristno navdušenje nad ceno piva v trgovini, potem veš, da si v pravi klapi. 😁

Fojnica – Brusnica

Drugi dan smo prvo turo vsi pričeli v Fojnici – nekateri so se napokali v kombi in privarčevali moči za drugo polovico višincev, ostali pa smo na bicikle sedli že na “dnu”.

Proti planini Brusnica.

Pot do planine Brusnica je precej monotona, zaprta med gosta drevesa. Dva “dirkača” sta se nam takoj odpeljala izpred oči, ostali trije pa smo počasi premagovali višince. Dva sva peljala po svojih zmožnostih, Matej pa je ostajal z nama po službeni dolžnosti. 😉

Brusnica.
Razgledno

Na planini je bilo konec makadama, gozd pa se je počasi umaknil prekrasnim razgledom ob poti, ki so jo občasno prekinjali živahni potočki bistre vode.

Zeleno.
Proti snegu.

Res krasna pokrajina. Saj nisi prepričan, če nisi mogoče na Irskem ali Škotskem, ne pa v Bosni.

Do potočka.
Razgledno.

Ves čas od planine je pot vodila gor dol in tako razgibano ves čas. Da ni bilo predolgočasno smo vmes kolesa tudi nosili oz. vlekli za ušesa. No, pa kakšno pavzo smo si tudi privoščili.

Tamle čez prvi hribček, pa potem drugi, pa … 😳
Ta zabaven del.
Proti Šćitu.

Na Šćitu je Matej pogrešil bidon, ki je verjetno ostal ob klopici na sedlu pod vrhom Vran Kamen – če se bo slučajno kdo potikal tam okrog. 😆

Šćit.
Ovce – teh k sreči niso pazili kakšni razdražljivi lajajoči štirinožci.

Sledilo je prečenje pod grebeni do najvišje točke dneva, sedla pod Treskavico, cca. 1950 mnv.

Prečenje.
Fotošuting 😉
Zanimanje je bilo obojestransko.

Ko je že kazalo, da gre zadeva samo še navzdol, smo jo še malenkost začinili in se povzpeli pod Sarajevska vrata, od tam pa res samo še navzdol po luštnem trailu do cilja dneva – Prokoškega jezera.

Nekaj flik snega je še bilo.
Osamljeni jezdec.
Proti jezeru.

Prebrcali smo 37 km in 1950 višincev.

Slikica ali dve več pa v GALERIJI.

© 2022, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*