Trentski Pelc

Moj predlog za vikend je bil sicer za čez mejo, a sem se hitro strinjal s Petrovim nad dolino Trente. Jeseni smo mu namreč “ušli” na Staro Utro, pa ga je ta izlet vseeno malo črvičil – ni zdržal do naslednje jeseni. 😉

Staro Utro

Jutro je bilo tolejše od napovedi – dan prej sem celo razmišljal o nogavčkih, rokavčkih in debelejšem sloju … pa sem se k sreči premislil. Smo bili (pre)hitro ogreti na delovno temperaturo in smo počasi ovinkarili navzgor. Tokrat sta dva kolesarila s pomočjo, dva pa sva gonila izključno na žgance.

Ena začetnih serpentin.
Ob zidu.

Do sedaj sem na vprašanje: “Kako spoznaš e-biciklista?” odgovoril, da je to tisti, ki je običajno preveč oblečen. No, sedaj dodajam tudi, da je to tisti, ki venomer klepeta! Videla jih namreč nisva, slišala pa. 😂

V zelenju.

Prva resna pavza šele pri 19. serpentini, kjer je izvir. Voda je sicer tekla bolj za silo – a smo lahko dopolnili zaloge. Pač je trajalo malo dlje – dodatni pavzi pa nihče ni ugovarjal.

Pri šanku.
Razstava kljuset.

Na cca. 1500 nad morjem pa končno tista lepa prečka med macesni, ki tokrat niso bili zlati ampak nežno zeleni.

Prečka.
Proti sedlu Staro Utro.
Res umetelno speljana in izdelana cesta – zgornji del sicer sedaj bolj pot.
Proti Trentskem Pelcu

Nad sedlom privežemo bicikle skupaj in jo mahnemo peš naprej.

Privez.

Pot se večinoma lepo sledi, kjer pa se “zgubi”, pa pogledujemo naprej za možici, ki pomagajo pri orientaciji.

Prečka.
Svizec! Ni, Peter je.
Prek melišča.

Na melišču se sprehod konča in vse skupaj se postavi pokonci. Sicer nisem prepričan, če smo našli čisto pravi prehod navzgor, a nekje smo vseeno priključili pravemu vzponu.

Strme trave.
Kozu! Ni, Dare je. Čeprav plezal pa je kot kozel.

Malo pod vrhom pridemo do malce sitnega prehoda, pa vseeno nekako pririnemo čez. Tudi tu nisem prepričan, če smo ubrali pravo pot. 🙃 Na vrhu se razgledamo, pa se hitro spustimo malenkost nižje, kjer smo že navzgor videli krasen prostor za počitek – raven, posejan z mehko travo, skratka krasen plac.

Pogled proti Vršiču.

Po pavzi pa navzdol – počasi in previdno. Strmina + trava ni ravno top kombinacija. Na skali je FiveTen podplat enkraten, na travi malo manj. 😐

Tole preživim, potem bom pa že nekako. 😂
V graben.
Že lepši teren.

Bicikli so nas čakali kjer smo jih pustili, sledil pa je samo še spust po smeri pristopa. Navzdol je šlo vse skupaj precej na brzino – temu primerno ni fotk.

Prvi del.
Spodnji, bolj ohranjen del mulatjere.

Na tokratni bike & hike turi smo v 18ih kilometrih nabrali slabih 1600 višincev.

Pot.

 

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*