Coventosa

Še vedno v Španiji… vsaj s posti na tem blogu 🙂 V torek zjutraj se zberemo pred hostlom, tokrat pri klopci z napisom Coventosa – jama, določena za današnji obisk. Sledi kar nekaj vožnje, ustavimo se na razglednem sedlu in opazujemo okolico… Nekdo razlaga v tem grebenu desno je jama dolžine 110km, v tem grebenu zraven 140km,… pišuka, tukaj je vse bolj na veliko 😀

Na izhodišču preoblačenje, nekdo od spremljevalcev je pozabil opremo in šiba nazaj, ostali pa proti jami.

Kljub septembru je bilo kar vroče, potem pa kar naenkrat sredi poti hladno… od kje neki? Iz vhoda v jamo nad nami, ki ga iz poti nismo videli je prihajal. Velik vhod in veliiiiko prepiha.

Razdelimo se v skupine in šibamo v jamo. V “ožjem” delu vhoda (cca 1 meter v širino in 2 v višino :)) pa prepih tak, da so se še karabini postavili v horizontalo 😀 Takega prepiha v jami še nisem doživel – noro. Spust po enem starem štriku 50m globoko v ogroooomno dvorano… Štrik star, da sva s Petrom s podajanjem štrika komaj prilezla do dna, medtem ko se je Anže, ki se itak vozi bolj ko ne samo še po vijakih, s težavo bremzal, da ni šlo prehitro 🙂 Ajn, cvaj, draj smo bili potem pri sifonu, kjer se je pričel foto sešn.

Mivka, mivka, mivka… bi z lahkoto postavili igrišče za beach volley 🙂

Mrt’n in vodič sta imela si na mivki vzela malo pavze in vlekla dreto vsak v svojem koncu, midva z Anžetom pa sva premetavala fleše in ustvarjala v bližini.

Pa so kmalu prišli v našo bližino Japonci, tako da smo se morali premakniti naprej. Spet hiter tempo, sprotno ogledovanje in potem stop – tu fotografirate – ja nič, spet fleše ven, stojalo, fotoaparat in akcija… včasih je bil občutek kot da smo na foto safariju 🙂 Je pa res, da so morali skrbeti, da zadeva teče in skupine ne ovirajo ena druge. Kar se tiče organizacije samo kapo dol.

Pa spet dalje proti dvorani “pošasti” oz. “duhov” – ji pravijo dvorana fantasmas, zaradi zanimivih debelejših kapnikov, ki res delujejo kot neki simpatični, debelušni duhovi 😀

No, tu pa je malo zalegel Anže in vodiča kar nista mogla verjeti, da je v 3 minutah ko se je ulegel že smrčal 🙂 V tej dvorani bi lahko prebil ogromno časa in samo fotografiral detajli na vsakem koraku, a smo morali dalje…

Pa smo bili spet v vhodni dvorani… še zadnje fotke in ven na sonce.

Ob povratku obvezno pivo v napol jamarski gostilnici v bližini in nato nazaj proti hostlu…

Fotografija, dve več pa v GALERIJI